Življenjski jubilej med rojaki v Angliji

21. 11. 2009, 22:57 | Matjaž Merljak

Rojak Maks Gregorec iz Kempstona pri Bedfordu je obhajal 90. rojstni dan. Ob visokem in častitljivem jubileju mu katoliška skupnost v Angliji iz srca čestita in želi polno Božjega blagoslova za zdravje, srečo in zadovoljstvo ter vse drugo dobro. Vsi skupaj kličejo: Bog Te živi, naš dragi, dobri Maks in na mnoga leta! Predstavil ga je župnik Stanislav Cikanek.

Maks se je rodil 27. septembra 1919 v vasi Grabšinci, ki spada pod župnijo Sv. Jurij ob Ščavnici. Gregorčevi so tam imeli lepo kmetijo, ki je zahtevala pridnih rok, ker se dela nikoli ni manjkalo. Na žalost je gospodar kmetije odšel v večnost, ko je bil Maks še otrok - star komaj 3 leta in pol, njegov bratec pa je bil ob očetovi smrti star komaj 3 mesece. Težko je bilo po očetovi smrti, ko je morala Maksova mati sama voditi kmetijo.

Vse do okupacije leta 1941, je Maks živel in delal doma na kmetiji, nakar je bil skupaj z drugimi njegovimi letniki mobiliziran in aprila 1943 poslan na vojaške vaje v Francijo. Meseca avgusta istega leta pa je bil poslan nazaj v Nemčijo, kjer so mu dodelili 14-dnevni dopust. Tega je izkoristil, da je - dezertiral - iz nemške vojske, navezal stike s 'Slovenskimi fanti' in se jim pridružil. Ob koncu vojne, 8. maja 1945, je v formaciji Slovenskih fantov odšel v Avstrijo ali bolje v Celovec na Koroško. Od tam so jih Angleži s tovornjaki prepeljali v vojaško taborišče Forli v Italiji. Meseca marca 1947 so jih odpeljali v Nemčijo, v taborišče pri Muenstru, kjer so ostali do avgusta. Nato pa so bili vse do decembra v civilnem taborišču, kjer se je odprla možnost za odhod na delo v Anglijo.

Tako je Maks skupaj s svojimi številnimi kolegi 23. decembra 1947 prispel v begunsko taborišče pri Cambridgu. Od tam je že naslednji mesec šel na delo v opekarne pri Bedfordu, kjer je delal dve leti. Nato je odšel za delom v Leeds na sever Anglije, kjer je ostal tri leta in pol. Ker se na severu Anglije ni kaj dobro počutil, je odšel nazaj v Bedford in se zaposlil v tovarni, ki je izdelovala velike stroje. To delo mu je ustrezalo - bil je zelo zadovoljen.

Tedaj je tudi spoznal Almo, svojo kasnejšo ženo. 2. marca, leta 1957 sta se poročila v župnijski cerkvi sv. Jožefa na Midland Road v Bedfordu. Poročil pa ju je, zdaj že dolgo pokojni, takratni župnik za Slovence v Angliji, msgr. Ignacij Kunstelj. Kakšno srečno naključje: Alma je beneška Slovenka, Maks pa je - fant zelenega Štajerja; - iz dveh prav različnih koncev naše skupne domovine. Pred dvema letoma sta obhajala zlati poročni jubilej. Njun zakon je bil srečen, saj sta si ustanovila lep dom z družino dveh otrok: hčerki je ime Lojzka in sinu Roman. Sedaj sta naša dobra zlatoporočenca tudi že stara starša dvema vnukinjama in vnuku.

No, da nadaljujemo z Maksovim življenjepisom od poroke z Almo dalje! Tovarno v Bedfordu, v kateri je delal, so zaprli in moral si je poiskati delo drugod. Zaposlitev je dobil v znani tovarni avtomobilov Vauxhall; v bližnjem Lutonu. V tej veliki in znani tovarni je Maks delal celih 15 let - vse do upokojitve.