Kje so meje? - II. del
Matjaž Merljak
Na letošnjem Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah je etnolog in sociolog, državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Silvester Gaberšček, svoj nagovor naslovil 'Kje so meje?' in mu dal še podnaslov 'Zdaj, ko meja ni več'. Prisluhnili smo mu v oddaji Slovencem po svetu in domovini 15. novembra 2009.
Spoštovanje samega sebe in spoštovanje drugega sta med najpomembnejšimi dejavniki vseh odnosov človeštva, ki obenem določata etično celovitost vsake osebe in posledično vsake narodove kulture. Na tej točki se ponovno pojavi vprašanje naše istovetnosti - identitete; kaj smo in kaj bi želeli biti glede na trenutne svetovne politične, gospodarske in recimo tudi modne kulturne trende.
Pred nekaj leti me je močno prizadelo doživetje v nekem kraju na Avstrijskem Koroškem, ki velja za zelo slovensko. Pri nedeljski maši je v [arni cerkvi potekalo dvojezično bogoslužje, dočim je bilo petje izključno slovensko in zelo dovršeno. Po maši pred cerkvijo pa razen s tremi izjemami nisem uspel izmenjati besedo dve po slovensko, šele nekaj kozarcev piva v bližnji krčmi je možakarjem razvozlalo jezik, da so začeli govoriti v materinem jeziku. Vzroke za tako vedenje bi lahko iskali v prirojenem strahu, ki izhaja iz desetletja načrtno vodene germanizacije, ali v manjvrednostnem kompleksu, ali v nekem bolečem dogodku v preteklosti. Omenim naj še dogodek, ki se je zgodil v pozni jeseni leta 2007, torej nekaj mesecev pred prevzemom slovenskega predsedovanja Evropski povezavi, na nekdanjem mejnem prehodu Solarje v Benečiji, ko je ob krajevni komemoraciji posvečeni prvi italijanski žrtvi v 1. svetovni vojni, je neka domačinka iz bližnje povsem slovenske vasi s pomilovanjem in občutenim prezirom v italijanščini razlagala svojemu možu, ki je bil iz južne Italije:" Glej od tam naprej pa je Jugoslavija". V pogovor se je vpletel nekdo iz Posočja in razložil, da je tam Slovenija, ki ... , zanimivo, da se je soprog gospe čutil krivega in mu je bilo bolj neprijetno kot pa njej. Ali je to posledica sprenevedanja, zasidranosti v nekdanje politične razmere, ki sta jih vsak po svoje sooblikovala oba totalitarizma (fašizem in komunizem) in se do nedavnega nadaljevala z delovanji tajnih služb Jugoslovanske Udbe in italijanskega GLADIA in sorodnih služb.
Spoštovani rojaki, rad bi se izognil neprijetni misli, da sedaj ko smo po stoletjih prizadevanj in hrepenenja končno dobili svojo neodvisno domovino, včasih izgleda, kot da ne vemo več kaj bi z njo in čemu bi se še imeli za nekaj, kar ni več aktualno in tako pomembno, . ? saj .... Dragi Venedi, kot vas naslavljajo v Budimpešti - oziroma rojaki v Porabju, dragi Vindišmji, kot vas poimenujejo heimatc1instovci, sicer pa čuvaji svetinj Gosposvetskega polja, predragi Rozeani, Slovnj iz Terske in Nadišh doline, ki vas danes nekateri hočejo narediti za nekaj drugega, dragi rojaki iz Goriškega in Tržaškega in tisti iz Istre in drugih' naseliji na Hrvaškem in seveda domačini - rojaki iz Kanalske doline; odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje "kje so meje danes, ko meja ni več? ", se lahko glasi tudi tako: " Meje so v nas samih".
Samo po sebi sledi podvprašanje ali so meje še potrebne in če zakaj? Verjetno se vsi strinjamo, daje bilo z odpravo administrativnih državnih meja narejen velik zgodovinski korak in da si 'nazaj' nihče ne želi! Pa vendar čisto brez 'meje' takšne ali drugačne ne gre, ker bi to ,pomenilo izgubo lastne, narodove in civilizacijske istovetnosti - identitete. Vendar takšna meja ne more biti več 'meja' kot nestorka neprestanih spopadov, nesporazumov - skratka konfliktov, pač pa izhodišče medsebojnega spoštovanja, dopolnjevanja, kulturnega bogatenja, ki svojo lepoto v polnosti uresniči v pahljači raznolikosti narodnih govoric, šeg, izročil in raznovrstnih kulturnih izrazov vseh ostalih ljudstev, sosedov, narodov, s katerimi živimo.
K vedno prisotnemu vprašanju istovetnosti bi v odgovor prevedel za današnje razmere prirejeno misel, ki jo je ob slovesu iz Kanalske doline izrekel župnik Pius Žankar: "Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Nemci, pa ne morete biti, ne marate biti Italijani, pa morate biti" in bi se glasila nekako takole: "Dragi rojaki, Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Evropska smetana, pa ne morete biti, ne marate biti Balkanci, pa morate biti, ker vas je sram, da vas je nekoč pred šolskimi vrati čakala Cankarjeva mati ".
Le pokončna osebnostna in kulturna drža nas delata prepoznavne in enakopravne partnerje v zboru evropskih narodov, kjer ima vsak svojo nenadomestljivo vlogo, kjer ni več razlik med Rimljani, Grki in Judi, zaradi številčnosti, gospodarske moči in bogatejše zgodovinske preteklosti posameznih narodov in jih dela za pomembnejše in vrednejše; Krščanstvo je prineslo 'binkoštni vzorec' skladnosti in sozvočja različnih narodov in ljudstev, kjer se vsak izraža v svojem jeziku in obenem vsak sprejema plemenitost in vsebino iskrenega spoštovanja drug drugega in se brez sramu izraža in poje v svojem jeziku. To so stalne Binkošti 'Veselega oznanila' in edino zagotovilo trajnega miru, ki naj se vedno znova preliva v medsebojne odnose različnih narodov in kultur in nam daje, da s čistim srcem, veselim obrazom in zdravo pokončnost jo sebi in svetu nazdravljamo "Zdravico" in med ljudi vse ponesemo njeno plemenito sporočilo.
