Evropski denar ne pride sam

Komentarji | 03.10.2009, 12:33

Sposobnost Slovenije za učinkovito črpanje evropskih sredstev postaja vsakodnevna tematika razprav ekonomistov. Kljub temu, da je Slovenija vključena že v drugo finančno perspektivo, pa praksa kaže, da javnost še vedno ni dobro obveščena o tem, kaj pomenijo nepovratna sredstva Evropske unije. Pravzaprav iz dneva v dan poslušamo le zgodbe o neuspešnem črpanju evropskih nepovratnih sredstev.

Čeprav je vreča 4,2 milijarde evrov evropskega denarja res videti velika in čas do leta 2013 (oz. do 2015 ko je sredstva možno počrpati) relativno dolg, pa evropski denar ni magičen in ne pride sam. V obdobju 2004-2006, ko je bila Slovenija kot članica Evropske unije prvič deležna pravic črpanja sredstev iz evropskih strukturnih skladov in kohezijskega sklada, je bilo predvsem obdobje učenja postopkov in navajanja na novo obdobje 2007-2013. Vse pa je odvisno predvsem od Slovenije same, kako uspešna bo pri tem. Kot podlage za črpanje evropskih sredstev je bil pripravljen Nacionalni strateški referenčni okvir 2007-2013 in na podlagi tega trije operativni programi: operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov, operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture in operativni program razvoja človeških potencialov.

Žal pa se velikokrat zgodi, da podjetja v upanju po čimprejšnjem reševanju finančnih problemov, mislijo, da bodo uspela prav s hitrim in neproblematičnim dostopom do nepovratnih sredstev. Vendar pa je postopek precej bolj zapleten in natančen.

Največ težav pri črpanju evropskih sredstev podjetjem zagotovo povzroča razpršenost razpisov. Spremljati morajo razpise različnih posredniških institucij, to pa hkrati pomeni tudi različne postopke prijavljanja na razpise. Seveda ne gre tudi brez kompleksne razpisne dokumentacije, ki je pogosto nerazumljiva in v nekaterih zahtevah celo nesmiselna. Temelji za popolno zmedo so torej dani. Razpršenost razpisov pa ne povzroča težav samo tistim, ki se nanje želijo prijaviti, ampak tudi tistim, ki želijo spremljati porabo sredstev, in upravičence. Prijavitelji opozarjajo na kratke roke za prijavo. Najpogosteje gre za obdobje štirih tednov, zelo redko za obdobje šestih tednov, izjema so le razpisi, ki se ponavljajo do porabe sredstev. Vlagatelji so o izidu razpisa obveščeni s sklepom v roku 60 dni od datuma odpiranja vlog. Če se kateri izmed razpisnih pogojev spremeni, se rok zopet podaljša. Torej od dneva, ko je podjetje oddalo prijavo na razpis, do dneva, ko je o izboru obveščeno, minejo najmanj trije meseci.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da razpisna sredstva niso v celoti dodeljena prijavljenim projektom. Razlog je lahko premajhno število prijav oziroma prenizka vrednost zahtevkov za sofinanciranje posameznih prijavljenih projektov, vsebinsko nekakovostne prijave, tehnično nepopolne prijave in drugo. Sredstva, ki ostanejo neporabljena pri enem razpisu, se prenesejo na naslednji razpis, to pa ponovno pomeni celoten postopek priprave razpisa, njegove objave, prijave nanj, izbire projektov in tako črpanje sredstev v očeh mnogih postane neuspešno.

Podjetja po mnenju strokovnjakov zagotovo premalo izkoriščajo priložnosti, ki jih ponujajo mednarodni programi. Roki za prijavo pri teh programih so navadno daljši kot pri nacionalnih razpisih, kar da prijaviteljem dovolj časa, da pripravijo kakovosten projektni predlog. Oddaja projektne ideje poteka prek spleta, spletna stran pa omogoča tudi iskanje projektnih partnerjev. V nasprotju z nacionalnimi razpisi za črpanje sredstev Evropske unije, kjer avansiranja ni, odobreni projekti del sredstev prejmejo vnaprej, kar olajša in pospeši izvajanje projektnih dejavnosti upravičencev.

Dejstvo je, da si je slovenska javna uprava nekaj izkušenj o postopkih črpanja evropskih sredstev pridobila s predpristopnimi programi, vendar pa se je samo črpanje sredstev kohezijske politike izkazalo kot precej zahtevno. Kadrov, ki bi imeli ustrezne izkušnje kljub izkušnjam iz obdobja 2004-2006 ni dovolj. Zaposleni v državni upravi, ki delajo na dodeljevanju evropskih sredstev, morajo v prvi vrsti pravilno izpeljati postopke in izbrati dobre projekte. Ob kakršnikoli morebiti odkriti nepravilnosti je treba sredstva, ki so bila nakazana upravičencu (podjetju, posamezniku, kmetu ipd.) in jih je ta nenamensko porabil ali se izkaže, da jih je neupravičeno pridobil, vrniti. Izplačila upravičencem se vedno izvedejo iz državnega proračuna, nato pa se vsa dokumentacija pošlje v pregled Evropski komisiji in če ta ugotovi, da nekateri zneski niso upravičeni v celotni višini, se zgodi, da je nakazilo v slovenski proračun manjše, kot je bilo plačilo iz proračuna. Zato je pravilnost celotnega postopka dodeljevanja toliko bolj pomembna. O dejanskem črpanju evropskih sredstev torej lahko govorimo takrat, ko so zahtevki za izplačila posredovani v Bruselj, Evropska komisija pa jih potrdi in sredstva nakaže v slovenski proračun

Kakorkoli že, vsaka razvojno raziskovalna ideja, če je le dobra, najde pot do uresničitve, zato ne gre obupati nad nacionalnimi razpisi in zapletenimi postopki prijave. Poznavalci pa podjetjem priporočajo, da v trenutnih gospodarskih razmerah razmišljajo predvsem o internacionalizaciji oz. o prodoru na tuje trge. Le kombinacija razmišljanja prek nacionalnih omejitev in izkoriščanje priložnosti, ki se ponujajo drugje, je lahko uspešna rešitev za izhod iz trenutnih razmer. Seveda pa bi bilo smiselno, da se o tem odpre razprava med vsemi vključenimi v postopke dodeljevanja, upravljanja in nadzora in na drugi strani upravičenci oziroma tistimi, ki so jim ta sredstva namenjena. Le tako bo Slovenija lahko dosegla, da se bo učinkovitost črpanja sredstev povečala in da bodo sredstva dosegla svoj namen.