Kdo bo zbral pogum za nove brazde?
Naš pogled | 24.11.2009, 21:08 Robert Božič
Debata o deležu, ki si ga v verigi od kmeta do potrošnika odrežejo trgovci se je tudi na širših evropskih tleh začela že pred meseci. Odvija se dokaj sramežljivo in zdi se, kot bi bila trgovina nekje visoko v oblakih in nanjo evropske inštitucije nimajo vpliva. Se pa vedno bolj kaže, da je prav področje odnosa trgovine do ostalih členov v živilski verigi tisto ključno, ki ga je potrebno rešiti.
Pridelava hrane je osnovna in najbolj pomembna vloga kmetijstva. Ne smemo jo zanemarjati ob izpostavljanju vseh drugih vlog, ki jih kmetijstvo ima in so nedvomno tudi pomembne.
Dejavno je potrebno pristopiti k zaokroževanju kmetijskih zemljišč in zaustaviti pozidavo njivskih površin ter razmisliti, kako bi jih povečali.
Aktivno je potrebno pristopiti h graditvi pozitivne medijske podobe kmetijstva in dvigu njegovega ugleda v javnosti.
Prihodnosti slovenskega kmetijstva ni brez mladih. Potrebno jim je zagotoviti ustrezne možnosti, da bodo lahko razvijali svoje potenciale in tako prispevali k poseljenemu in obdelanemu podeželju.
Za izboljšanje stanja v kmetijstvu je nujno potrebno plodno sodelovanje med vsemi za to področje pristojnimi državnimi inštitucijami in stanovskimi organizacijami.
To so, glavni sklepi včerajšnjega 24. posveta Kmetijske svetovalne službe, ki se je tokrat odvijal v Mariboru. To tradicionalno novembrsko srečanje kmetijskih svetovalk in svetovalcev je vsako leto priložnost za pogled nazaj, za temeljito ovrednotenje dogajanja na kmetijskem področju, predvsem pa je to srečanje tudi prostor, kjer lahko pride do izmenjave mnenj o aktualnem kmetijskem trenutku in tudi iskanju pravih naslednjih korakov.
Letošnji posvet je bil krajši, enodneven, tematik pa veliko. Slednje se je pokazalo v nabitosti dogajanja, udeleženci pa so posebej pogrešali čas, v katerem bi se lahko bolj razvile debate in bile povedana konstruktivna mnenja.
So pa med vsemi najbolj odmevala dopoldanska predavanja treh eminentnih strokovnjakov s področja ekonomike kmetijstva. Dr. Miroslav Rednak je postregel s komentarjem dogajanja na kmetijskih trgih v letu 2008 in zbrane postavil na trdna tla z napovedjo, da bo situacija na strani odkupnih cen letos še bolj drastična. Pri žitih se namreč beleži 35 odstotni padec cen, pri krompirju in mleku več kot 20 odstotni.
Faktorski dohodek, ki je merilo stanja v kmetijstvu, je v lanskem letu padel za 11 odstotkov, v letošnjem letu se obeta dodaten padec za celih 15 odstotnih točk. Poseben problem je tudi v razmerju prihodkov, v prej omenjenem merilu pomeni vrednost kmetijske pridelave le še eno tretjino in se vztrajno manjša. Postavlja se ključno vprašanje, kakšna je ob takem stanju motivacija za ukvarjanje s kmetijstvom, za kmetijsko pridelavo, če je jasno, da tvoje delo ni vrednoteno, subvencije, katerih namen je pokrivanje tega upada, pa ti javnost očita.
V tem pogledu je bil zanimiv apel kmetijski politiki, da čimprej da jasen namen neposrednim plačilom, ki jih kmetje dobijo, kot kompenzacijo za izjemno nizke cene kmetijskih pridelkov, predvsem pa da uredi nepravičen položaj delitve dohodka znotraj same agroživilske verige ter doseže pravično razmerje predvsem v odnosu trgovcev do ostalih. Nevzdržno je tudi stanje, ko je še posebej pri nas v Sloveniji vsak od členov verige od vil do vilic na okopih na svojem bregu.
Kratko obdobje debelih krav je mimo, je bil na včerajšnjem posvetu jasen dr. Stane Kavčič, pred slovenskimi kmeti pa je obdobje velikih nihanj cen repromateriala in kmetijskih pridelkov. Kmetijska politika mora zato biti dosledno predvidljiva in na ta način vnašati nekaj več stabilnosti.
Pa se žal prav na področju skupne evropske politike obetajo velike spremembe. Države članice so razdeljene v dva tabora, pritisk laične javnosti na znižanje sredstev za kmetijsko področje narašča, čeprav se le malokdo zaveda, da ta sredstva predvsem pomenijo poceni dostopno kakovostno in zdravo hrano, pridelano pod določilih zelo strogih standardov, ki jih drugi predeli sveta ne poznajo.
Na potezi je torej nova evropska komisija, njene odločitve in modrost bodo zaznamovale tako evropsko kot tudi naše slovensko kmetijstvo, pokazale pa bodo tudi na to, koliko s figo v žepu tako imenovane stare članice unije, pristopajo do novih članic. Koliko so le te obravnavane kot resnični partnerji in ne le kot lahko dosegljivo polje močnih trgovskih družb in multinacionalk. Osebno sem prepričan, da prav v tem grmu tiči zajec, ki ga je treba loviti. Upam le, da Evropska unija te vrste zajcev ne bo pomotoma uvrstila med zaščitene vrste.
