Kolkata. Nemir ulic in spokojnost svetišč.

Dogodki 11. 11. 2026, 11:58 | Jure Sešek

Dan se je začel z obiskom Mojce Gayen, ki v Indiji živi in dobrodelno deluje že skoraj dvajset let. S soprogom vodita šolo, z dobrim delom povezujeta Slovenijo in Indijo. Mnogi, vem, poznate njena prizadevanja za otroke na obrobju Kalkute, ki bi brez njune vztrajnosti in garanja ostali brez osnovne izobrazbe.

Z možem Anupom sta leta 2008 ustanovila šolo Piali Ashar Alo, Luč upanja. Šola je namenjena predvsem otrokom iz revnih družin, zlasti deklicam, ki bi sicer težko prišle do izobrazbe. Deluje v kraju Piali, nedaleč od Kolkate. Z možem sprejemata tudi slovenske prostovoljce programa POTA, ki pomagajo pri poučevanju, delavnicah in drugih dejavnostih. Veseli smo, da nas je obiskala na dvorišču hotela, tako, da smo z lepimi sporočili začeli nov dan.

Med našo potjo spoznavamo bogato zgodovino Indije, v Kalkuti predvsem vpliv Angležev, pa tudi Nizozemcev in Portugalcev. Indija je nekdaj ustvarila četrtino svetovnega BDP-ja. Zgodovina je, seveda, polna bitk za prevlado nad bogastvom dežele, različnih taktik za prevzem oblasti, polna je želja velikih narodov, da bi prevzeli Indijo.

"Portugalska cerkev" nas je sprejela obkrožena z lepimi stavbami, urejenim okoljem. Cerkvi iz začetka 18. stoletja pravijo tudi Kokošja cerkev. Bila je prva velika katoliška cerkev v Kolkati, še danes je sedež nadškofije.

V Indiji je približno odstotek in pol kristjanov. V Kolkati še manj. V mestu pa je ogromno sakralnih objektov, srečali smo mnoge templje, cerkve, sinagogo, za katero skrbijo muslimani. V bližini stolnice sv. Rožnega venca je tudi armenska cerkev.

Duhovnik, skrbnik cerkve, nam je zaupal, da je bilo še v prejšnjem stoletju pod streho cerkve in župnije zelo živahno. Danes pa je v celotni škofiji le še trideset družin. "Stanje danes je zelo žalostno. Nekdaj smo imeli veliko kitajskih družin, v minulih desetletjih pa so se mnogi vrnili na Kitajsko ali se preselili v druge dele Indije."

Kljub vsemu je v portugalski cerkvi vsakodnevna sveta maša. Pastoralnega dela v župniji pa je veliko manj kot pred leti. Preusmerili so se v mnoga dela na področju sociale. Skrbijo za vrsto projektov, s katerimi služijo skupnosti.

Ustanovili so društvo za vzpodbujanje izobrazbe mladih. Danes v sklopu cerkve deluje šola, ki skrbi za petdeset otrok iz družin, ki živijo na ulici. "V vsakem otroku vidimo obraz Gospoda. Ne zanima nas njihova veroizpoved, radi bi poskrbeli zanje, kot bi bili naši otroci," je dejal duhovnik. Pripovedoval je tudi o donacijah, predvsem o organizaciji, ki deluje v Belgiji. Začutili smo lahko moč vesoljne Cerkve, misijonski pogled, ki je tako močan tudi v naši deželi.

Posebno doživetje je bila pot od cerkve do avtobusa, ki je vodila po ulicah velike tržnice. Trgovinica ob trgovini, nešteto rikš, trgovcev s tovorom na glavah, piskajoči promet, neurejena križišča, promet in zmeda, ki ju verjetno ne moreš doživeti nikjer drugje na svetu. In vonjave, vonjave ...

V ulici South Park Street smo slišali o znamenitem pokopališču, na katerem so pokopavali premožne Angleže. Pomembna ulica je zdaj sicer preimenovana v Ulico Matere Terezije. Na njej je veliko pomembnih ustanov Kolkate in Zahodne Bengalije, med njimi Univerza sv. Frančiška Ksaverija.

Tudi danes smo imeli sveto mašo v materni hiši sester usmiljenk ljubezni, ob grobu sv. Matere Terezije. Msgr. Franci Trstenjak je v nagovoru poudaril njeno predanost, ljubezen, s katero se je sklanjala k najbolj ubogim in nam položil na srce, naj se tudi mi trudimo biti "misijonarji ljubezni" v naših življenjih, na naših poteh.

Skupina romarjev je iz dneva v dan bolj povezana. Že danes, tretji dan naše poti, sem slišal: "Kako zelo smo hvaležni za to pot in doživetja doslej. Tudi, če bi se morali danes vrniti domov, bi bilo vredno." Res je, a kljub temu nestrpno pričakujemo nadaljevanje poti. Že jutri poletimo v Varanasi.

Hvala vsem, ki spremljate naše romanje. Pozdravljeni iz Kolkate.