Fotografija Tomaža Berčiča, ki razkriva ustvarjalni proces rokodelcev | (foto: Tomaž Berčič)
Tomaž Berčič: Fotografija mora imeti zgodbo, ki se dotakne človeka
Via positiva | Nataša Ličen
V svetu, kjer vsak dan nastane nešteto fotografij, je prava umetnost ustvariti podobo, ki pripoveduje zgodbo. Fotograf in grafični oblikovalec Tomaž Berčič s svojim delom ohranja spomin na ljudi, njihovo ustvarjalnost in dragocena znanja, ki počasi tonejo v pozabo. V pogovoru je spregovoril o fotografiji, rokodelcih, spoštovanju človekovega dostojanstva in vrednotah, ki dajejo življenju globlji pomen.
V središču njegovega najnovejšega fotografskega projekta Rokodelci so ljudje, ki z rokami, znanjem in potrpežljivostjo ustvarjajo izdelke ter ohranjajo dediščino naših prednikov. Na razstavi v Domu kulture Kamnik predstavlja velike črno-bele fotografije obrazov, rok in drobnih trenutkov ustvarjalnega procesa.
Dobre fotografije se skrivajo v rokah
Vsaka violina, vsaka harmonika, vsak koš, vsak pulover se je moral nekje začeti. V času množične proizvodnje in digitalizacije želi opozoriti na vrednost ročnega dela in znanj, ki se prenašajo iz roda v rod. Projekt je zanj zgodba brez konca, saj je ljudi in spretnosti, vrednih ohranitve, še veliko.
Včasih se moramo le ustaviti, pogledati okoli sebe in prisluhniti zgodbam, ki jih v vsakdanjem hitenju spregledamo. Preprosto, a dragoceno.
Fotografija je zanj predvsem pripoved. Ni dovolj, da je tehnično dovršena in estetsko privlačna. »Če se me je fotografija skozi zgodbo dotaknila, potem lahko rečem, da je dobra fotografija,« poudarja. Prav zato pred fotografiranjem najprej vzpostavi odnos, prisluhne človeku in skuša razumeti njegov svet.
Podoben pristop ga je vodil pri desetletnem projektu Mojstri besede, v katerem je portretiral slovenske literarne ustvarjalce. Želel jih je predstaviti tudi zunaj njihovih knjig, v domačem okolju, skozi njihove osebnosti in življenjske zgodbe.
Za vsakim obrazom je človek s svojo edinstveno zgodbo
Posebno dragocena je tudi njegova izkušnja fotografiranja ljubljanskih brezdomcev. Spoznal je ljudi, ki jih družba pogosto prezre ali prehitro obsoja, čeprav so njihove življenjske poti zaznamovane z različnimi preizkušnjami.
Niso neki brezimni subjekti, ampak imajo ime, imajo svojo zgodbo, imajo svoja čustva. S fotografijami sem jim želel vrniti dostojanstvo in pokazati, da se za vsakim obrazom skriva edinstvena človeška usoda.
Ob tem opozarja na pasti sodobnega potrošništva, ki nas žene v nenehno kopičenje dobrin, medtem ko izgubljamo občutek za tisto, kar nas zares bogati. Globino življenja vidi v odnosih, ustvarjalnosti, pristnem srečanju in sposobnosti, da opazimo človeka ob sebi
Čeprav zase pravi, da je navzven morda pesimist, v sebi ostaja optimist. Verjame v človeka in njegovo sposobnost spreminjanja sveta na bolje. Fotografija in ročno ustvarjanje sta zanj tudi svojevrstna terapija, ki umirjata misli in vračata veselje do življenja.
Prisluhnite pogovoru s Tomažem Berčičem in odkrijte, kako lahko fotografija postane most med ljudmi ter pričevanje o ustvarjalnosti, človečnosti in lepoti vsakdanjega življenja.



