Slovo od pokojnika je prvi korak žalovanja, zato je pomembno, da si zanj vzamemo čas

Svetovalnica 29. 10. 2026, 14:06 | Tanja Dominko

Pred praznikom vseh svetih, ko se številni odpravljajo na pokopališča in urejajo grobove svojih bližnjih, smo v Svetovalnici Radia Ognjišče spregovorili o skrbi za grobove, različnih oblikah pokopa in spoštljivem vedenju na pogrebih. Gostja Petra Zorman iz Pogrebnega zavoda Navček je poudarila, da se pogrebne navade spreminjajo, potreba človeka po osebnem slovesu pa ostaja enaka. Spomnila je tudi, da se naša skrb za žalujoče ne bi smela končati s pogrebom.

Pri urejanju grobov velja: Manj je več

V dneh pred 1. novembrom številni posebno pozornost namenjajo urejanju grobov. Toda kdo je pravzaprav odgovoren za njihovo vzdrževanje? Kot je pojasnila Petra Zorman, je to najemnik groba, ki ima z upravljavcem pokopališča sklenjeno najemno pogodbo in plačuje letno grobnino. Njegova dolžnost je, da je grob urejen vse leto, ne le ob praznikih.

Pri večjih posegih, kot sta postavitev nagrobnega spomenika ali prenova groba, je treba najprej pridobiti soglasje upravljavca pokopališča. Posamezne občine imajo namreč svoje pokopališke rede, ki določajo velikost grobov, višino spomenikov in dovoljene materiale.

Gostja je svetovala predvsem preprosto ureditev, ki ne zahteva veliko vzdrževanja. »Moje osebno mnenje je, da manj je več,« je dejala in kot primerno rešitev omenila kamniti nagrobnik, prodnato površino ter rastline, ki dobro prenašajo poletno vročino, sušo in zimski mraz.

Tudi pri okraševanju grobov je vse več možnosti, ki so prijaznejše do okolja. Namesto klasičnih sveč lahko izberemo lesene ali kamnite spominske izdelke, elektronske sveče z zamenljivimi vložki, namesto umetnega cvetja pa žive rastline. »Kdor želi, lahko namesto sveč daruje tudi v dobrodelne namene,« je spomnila Zormanova.

Za grobove, ki so daleč od doma, ali za tiste, za katere starejši svojci ne morejo več skrbeti, je mogoče urediti pomoč sorodnikov, prijateljev ali ponudnikov storitev urejanja grobov.

Pogrebne navade se spreminjajo, želje pokojnika pa naj ostanejo na prvem mestu

V Sloveniji danes prevladujejo žarni pokopi, vse pogostejši pa so tudi raztrosi pepela. Klasični pokopi v krsti ostajajo bolj razširjeni na podeželju in med starejšimi generacijami. Razlogi za izbiro so različni, od družinskih navad in želja pokojnika do prostorskih in ekonomskih okoliščin.

Svojci lahko izbirajo tudi med različnimi oblikami pogrebnih slovesnosti, od verskih do civilnih, javnih ali v ožjem družinskem krogu. Vse bolj osebna postaja tudi glasbena spremljava. Poleg tradicionalnega petja so na pogrebih prisotni violinisti, citrarji, harmonikarji in izvajalci sodobne glasbe.
Petra Zorman svojcem svetuje, naj pri organizaciji pogreba najprej upoštevajo želje pokojnika, če jih je ta izrazil. Prav vprašanje, ali naj bo pokojnik pokopan v krsti ali žari, lahko namreč med svojci povzroči tudi nesoglasja.

Kaj pa storiti v prvih urah po smrti bližnjega? Če smrt nastopi doma, je treba najprej poklicati dežurnega zdravnika, ki potrdi smrt, nato pa izbranega izvajalca pogrebnih storitev, ki svojcem pomaga pri nadaljnjih postopkih in organizaciji slovesa. »Najprej to, da naj ne hitijo,« je gostja svetovala vsem, ki se prvič soočajo z organizacijo pogreba. Pomembno je, da se družinski člani pogovorijo, uskladijo želje in skupaj sprejmejo odločitve.

Spoštovanje na pogrebu pokažemo tudi s tišino in primerno obleko

Del Svetovalnice je bil namenjen tudi pogrebnemu bontonu. Po besedah Zormanove je najpomembnejše, da na pogreb pridemo pravočasno, smo primerno in umirjeno oblečeni ter med obredom ne klepetamo. »Ni treba, da smo ravno v črni barvi, pomembno pa je, da smo oblečeni umirjeno in primerno,« je pojasnila. Z obleko in vedenjem namreč izkazujemo spoštovanje do pokojnika in njegovih svojcev.

Posebej je opozorila na uporabo mobilnih telefonov. Ti naj bodo med obredom utišani in pospravljeni. Fotografiranje ali snemanje je primerno le, če si to želijo svojci, in še takrat je bolje, da za to poskrbi ena oseba, ki ne moti slovesnosti.

Prav tako je treba spoštovati želje družine, če ta ne želi cvetja in sveč ali če je pogreb namenjen le ožjemu družinskemu krogu.

Na pomen primerne obleke je opozorila tudi ena od poslušalk, ki opaža, da ljudje na pogrebe vse pogosteje prihajajo v povsem vsakdanjih oblačilih. Gostja se je strinjala, da tudi s svojo zunanjostjo pokažemo odnos do dogodka in pokojnika.

Za iskreno sožalje ni potrebnih veliko besed

Kako pristopiti k človeku, ki je izgubil bližnjega? Kaj reči, da ne bomo nerodni ali vsiljivi? »Mogoče je najbolj iskrena beseda: iskreno sožalje. Ali stisk roke, ali objem. Ni treba veliko, je pa dovolj,« je poudarila Zormanova.

Po njenih besedah ni treba iskati dolgih in posebej izbranih stavkov. Pomembnejša je iskrenost.

Še pomembneje pa je, da na žalujoče ne pozabimo po pogrebu. »Zdi se mi pomembno tudi to, da se po nekem časovnem obdobju po smrti spomnimo na svojce žalujočih in jih takrat obiščemo, ko so sami, ko so v žalosti.«

Zanimivo vprašanje je zastavila 82-letna poslušalka, ki zaradi starosti težje odhaja na pošto in jo je zanimalo, ali je primerno sožalje izraziti po elektronski pošti. Gostja je pojasnila, da je tudi takšna oblika povsem sprejemljiva, če je sporočilo napisano spoštljivo in iskreno. Pri bližnjih pa je lahko dragocen tudi poznejši telefonski klic, ko se prvi dnevi po smrti že umirijo.

»Slovo je prvi korak žalovanja«

Posebej pomenljiv je bil del pogovora o osebnem slovesu od pokojnika. Petra Zorman je prepričana, da je možnost slovesa izjemno pomembna za nadaljnje žalovanje. »Slovo je prvi korak žalovanja,« je dejala in spomnila na čas epidemije, ko se številni niso mogli posloviti od svojih najbližjih. Po njenem prepričanju lahko ljudje še leta nosijo občutek, da nekaj ni bilo zaključeno, ker niso imeli možnosti zadnjič videti pokojnika in se od njega posloviti.

Zato je pomembno, da svojcem takšno možnost omogočimo, kadar je to mogoče. Ena od poslušalk je ob tem opozorila, da se je na ljubljanskih Žalah mogoče po predhodnem dogovoru od pokojnika posloviti tudi pred upepelitvijo.

V pogovoru so se dotaknili tudi vprašanja, ali naj bodo na pogrebih prisotni otroci. Zormanova meni, da je prav, da so vključeni, zlasti kadar gre za slovo od bližnjega družinskega člana. »Tudi otrok na svoj način žaluje, skozi otroške oči,« je dejala. Prav zato je lahko osebno slovo pomembno tudi zanj.

Oblika slovesa se spreminja, potreba po njem ostaja

Nekoč je pokojnik pogosto ležal doma tudi po dve noči, pogreb pa je bil dogodek, ob katerem se je zbrala vsa vas. Danes so pogrebne slovesnosti krajše, pogosto bolj intimne in prilagojene posamezniku.

Vse pogosteje svojci ob slovesu predstavijo fotografije iz pokojnikovega življenja, izberejo njegovo najljubšo glasbo ali pripravijo drugačne osebne spomine. Pojavljajo se tudi spletne žalne knjige, prenosi pogrebov za sorodnike v tujini in celo QR-kode na nagrobnikih, prek katerih je mogoče dostopati do spominskih posnetkov.

Toda kljub vsem novostim bistvo ostaja nespremenjeno. »Spremenila se je oblika, potreba po slovesu pa ostaja enaka,« je poudarila Petra Zorman.
Ob prazniku vseh svetih je to tudi povabilo k razmisleku, da spomin na pokojne ni povezan samo z urejenimi grobovi, cvetjem in prižganimi svečami. Izraža se tudi v spoštljivem slovesu, ohranjanju spominov in predvsem v bližini tistim, ki po izgubi ljubljenega človeka ostajajo sami.