Naj bo raba ekranov omejena | (foto: PixaBay)
Težave pri učenju so lahko le vrh ledene gore
Za življenje Nataša Ličen
Branje ne steče, z matematiko je vsak dan nov izziv, pri angleščini se otrok zaplete že pri navodilih, ob knjigi pa misli hitro odtavajo. Prva razlaga odraslih je včasih: »Saj zna, samo zbrati se noče. Morda mora več delati.« Dr. Urška Sešek Crnkić na učne težave gleda drugače, celostno. Preden otroku očitamo pomanjkanje volje, se je vredno vprašati, katere temeljne zmožnosti za učenje mu povzročajo težave. Kjati težave so lahko vrh ledene gore, razlogi pa v povsem drugačnih težavah.
Dr. Urška Sešek Crnkić že več desetletij deluje pod imenom "Učenje z Urško". Je profesorica angleščine in nemščine, doktorica znanosti s področja didaktike tujih jezikov.
Njeno osrednje področje je celostna pomoč pri učnih težavah. Pri mlajših šolarjih obravnava težave pri branju, pisanju, matematiki, jezikih, govornem izražanju, koncentraciji ali strah pred ocenjevanjem; pri starejših pa tudi vprašanje učnih strategij, samostojnosti, organizacije dela ter situacije, ko mora mladostnik za razmeroma skromen šolski uspeh vložiti nesorazmerno veliko časa in energije.
Pri svojem delu povezuje pedagoške izkušnje z različnimi dodatnimi pristopi, metodami in tehnikami, povezanimi tudi z gibanjem in dihanjem. Pri mlajših otrocih so vaje pogosto predstavljene kot gibanje ali igra, ne kot dodatno šolsko delo za mizo.
Zanima jo širša slika: kako otrok bere, posluša, pomni, se giblje, piše, kako dolgo zmore ohraniti pozornost, kako je koordiniran, koliko je ob učenju pod stresom in kakšno izkušnjo ima s šolo. Pri svojem delu uporablja pogovor, vpogled v otrokovo šolsko delo, gibalne naloge, vaje za pozornost, spomin in grafomotoriko ter tehnike za zmanjševanje stresa.
Otrok, ki se »ne more učiti«, ni nujno nemotiviran
Morda za isto nalogo porabi veliko več energije kot njegov vrstnik. Branje je temelj skoraj vsega šolskega dela. Če je počasno in naporno, posledice hitro opazimo tudi pri naravoslovju, zgodovini, matematiki ali učenju tujega jezika.
Dr. Sešek opozarja, da ni dovolj ugotoviti, ali otrok pozna črke. Pomembna je učinkovitost branja. Če mora skoraj vso svojo energijo usmeriti v razbiranje besed, je je manj za razumevanje, pomnjenje in izluščenje bistva. Zato se lahko zgodi, da otrok besedilo prebere, po koncu odstavka pa skoraj ne ve, kaj je prebral. Šele ko se izboljša »tehnična« plat, pogosto postanejo izvedljive tudi učne strategije, denimo iskanje ključnih besed, izdelovanje zapiskov in miselnih vzorcev.
Pri nekaterih otrocih preverja tudi težave z vidnim zaznavanjem, pri delu se opira še na nevrosenzorne in gibalne vaje. Pomembno je poudariti, da skotopični oziroma Irlen sindrom in nekateri tovrstni pristopi v strokovni skupnosti niso enotno sprejeti, zato je ob izrazitih bralnih težavah smiselna tudi ustrezna strokovna obravnava.
Predvsem pa velja nekaj zelo preprostega: otroku, ki bere z muko, ne pomaga zahteva, naj samo še več bere pod pritiskom. Najprej je treba razumeti, zakaj je branje zanj tako naporno.
Matematika se ne začne pri računih
Pri mlajših otrocih dr. Sešek pogosto opaža slabšo številsko predstavo in težave z razumevanjem matematičnih pojmov. Tudi pri starejših se lahko pokaže, da začetne stopnje niso bile dovolj utrjene in avtomatizirane. Takrat postajajo zahtevnejše operacije iz leta v leto težje. Pomemben je tudi delovni spomin. Predstavljajmo si nalogo z navodilom: preberi, izračunaj, primerjaj in rezultat zapiši v preglednico. Otrok lahko računanje obvlada, toda če mu navodilo medtem »uide iz glave«, bo nalogo rešil napačno ali je sploh ne bo dokončal. Navzven je videti, da ne zna matematike, težava pa je lahko drugje.
Dr. Sešek poudarja tudi povezavo med telesom, prostorom in poznejšim abstraktnim mišljenjem. Občutki za naprej in nazaj, levo in desno, zaporedje in ritem se sprva gradijo tudi skozi telo in gibanje. Zato v njenem pristopu matematika ni samo svinčnik, zvezek in stol.
Tuji jezik potrebuje predvsem dobro izkušnjo
Kot dolgoletna učiteljica angleščine dr. Sešek posebej opozarja, kako močno lahko šolska izkušnja zaznamuje človekov odnos do tujega jezika za desetletja. Za učenje jezika potrebujemo kakovostno slušno zaznavanje, pozornost, učinkovito branje, spomin in pisanje. Otrok, ki že pri maternem jeziku težko razločuje informacije ali bere počasi, ima lahko pri tujem jeziku še več težav. Ob prezahtevnih gradivih, hitrem tempu in težkih testih se temu pridruži še stres.
Zato naj bo tuji jezik tudi živ, smiseln in prijeten: pogovor, pesem, zgodba, družabna igra, potovanje, stik z ljudmi. Dobra izkušnja z jezikom je dragocenejša od kupa vaj, ob katerih otrok dobi občutek, da »za jezike pač ni nadarjen.
To velja pravzaprav za vse učenje. Seškova opozarja, da negativne izkušnje z učenjem puščajo sled; pot nazaj je ustvarjanje novih, boljših izkušenj. Učenje ni zgolj nalaganje podatkov, ampak graditev novih zmožnosti in živčnih povezav.
Gibanje ni odmor od razvoja možganov. Je del razvoja.
Otroka pogosto najprej posedemo za mizo, da se bo »končno zbral«. Včasih bi potreboval ravno nasprotno: tek, skakanje, plezanje, lovljenje žoge, ravnotežje ali sprehod. Dr. Sešek daje gibanju v svojem pristopu veliko težo, ker različne gibalne izkušnje vidi kot pomembno stimulacijo živčevja in možganov.
Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da telesna dejavnost pri otrocih in mladostnikih ugodno vpliva tudi na kognitivne sposobnosti, izvršilne funkcije in šolsko uspešnost ter za starost od 5 do 17 let priporoča povprečno najmanj 60 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Gibanje zato ni nagrada, ki jo otrok dobi šele, ko naredi domačo nalogo. Je ena od osnovnih potreb njegovega telesa in možganov.
Zasloni: problem ni tehnologija sama, ampak ko začne izrivati življenje
Telefon, tablica in računalnik niso sami po sebi sovražniki učenja. Z njimi lahko ustvarjamo, raziskujemo, se pogovarjamo in se tudi zelo dobro učimo. Toda težava nastane, ko zasloni začnejo izpodrivati gibanje, spanec, druženje, igro, dolgčas, ustvarjalnost in čas, ko možgani informacije v miru predelujejo. Dr. Sešek je pri svojem delu postala zelo pozorna na količino časa pred zasloni in staršem med drugim predlaga zanimiv preizkus: en teden naj otroka samo opazujejo. Koliko časa je na telefonu? Kdaj ga uporablja? Kakšen je pred uporabo in po njej? Kako je s koncentracijo, spominom, razpoloženjem in motivacijo? Že takšno opazovanje lahko družini pokaže vzorce, ki jih prej ni opazila.
Otroci potrebujejo tudi čas za družino, prijatelje, počitek, gibanje, hobije, odkrivanje svojih darov, za življenje zunaj šolskih obveznosti.
Tudi slovenske smernice NIJZ poudarjajo, da pri zaslonih niso pomembne samo minute, temveč tudi vsebina in način uporabe, pri otrocih in mladostnikih pa priporočajo omejevanje rekreativnega časa pred zasloni ter dovolj gibanja in časa na prostem.
Zbranosti ne moremo ukazati. Koncentracija je sposobnost, ki jo lahko postopoma gradimo. Pri dr. Sešek se delo začne tudi z zmanjševanjem stresa. Otroke uči preprostih oblik samoregulacije, denimo dihanja in telesnega umirjanja, ob tem pa krepi pozornost, spomin in druge osnovne zmožnosti za učenje.
Za domače okolje lahko njeno sporočilo strnemo zelo praktično:
• pred učenjem nekaj gibanja in nato miren začetek;
• ena naloga naenkrat, brez telefona na mizi in nenehnega preskakovanja med vsebinami;
• krajši odseki resnično zbranega dela namesto dolgega sedenja brez učinka;
• redni odmori, po možnosti z gibanjem in pogledom v daljavo;
• pri učenju čim več dejavnosti: povedati na glas, napisati, narisati, razložiti drugemu, nekaj izdelati ali ponazoriti;
• dovolj prostega časa, igre, narave, odnosov in dejavnosti, pri katerih otrok doživlja uspeh.
Otrok je več kot njegova redovalnica
Morda je to najlepše sporočilo celostnega pristopa: ne popravljamo otroka, ampak mu pomagamo odkriti, kaj ga ovira in kaj ga krepi. Dr. Sešek opozarja, naj šola ne postane središče vsega otrokovega življenja. Ko otrok pri učenju trpi, zato vprašanje ni samo: Kako naj dobi boljšo oceno? Veliko pomembnejše je: Kako mu pomagati, da bo zmogel, razumel in spet začutil, da se je lepo česa naučiti? Prav tu se pogosto začne resnični napredek.
