Patricija Pašič | (foto: Petra Malenšek)
"Veš, Patricija, komur je v otroštvu težko, mu je pa potem lepo ..."
Naš gost Rok Mihevc
V prvi avgustovski oddaji Naš gost smo gostili Patricijo Pašič, ljubeznivo ženo, skrbno mamo petih otrok, ponosno mlado babico, pogumno podjetnico, srčno ustvarjalko ter aktivno faranko v župniji Semič, ki je kot samouka šivilja svoj hobi spremenila v življenjski kruh. Pod svojo znamko Happy Mum izdeluje unikatna oblačila za otroke in mamice. Vsak njen izdelek je zgodba zase, ki jo ustvari s toplino, srčnostjo in predanostjo.
Po rodu Gorenjko, ki živi v Beli krajini, odlikuje ustvarjalna žilica, še bolj pa njena edinstvena osebnost, ki odseva ljubezen do življenja. V krogu moža, njunih petih otrok in vnučka ponosno živi svoje sanje v objemu narave, živali in iskrenih sopotnikov – to so največkrat zadovoljne stranke, ki se z veseljem vračajo v njeno šivalnico na Štrekljevcu pri Semiču, kjer dobijo poleg unikatnih izdelkov tudi pozorno, toplo in pozitivno naravnano sogovornico.
Otroštvo polno preizkušenj
Pot do sanj je bila tlakovana z mnogimi bolečimi preizkušnjami v otroštvu in mladosti, ki so jo zaznamovale in oblikovale v močno osebnost. Ločitev staršev, alkohol in nasilje v družini, bolezen mame in njena smrt pri Patricijinih šestnajstih letih ter odraščanje v študentskem domu – to so le nekateri mejniki njenega težkega in bolečega otroštva.
Oporo je v tistem obdobju našla v učiteljih: "Imela sem čudovite učitelje. Res krasne. Nikoli ne bom pozabila, kar mi je rekla učiteljica v tretjem razredu: 'Veš, Patricija, komur je v otroštvu težko, mu je pa potem lepo.' Tega stavka se velikokrat spominjam. In drži."
V občutljivem najstniškem obdobju je odraščala tako rekoč brez staršev. Bivala je v študentskem domu v svoji sobici, velikokrat pa za konec tedna na povabilo socialne delavke odšla z njo domov, kjer je začutila, kaj je pravzaprav družina.
Vera v Boga in vase
Že kot majhna deklica je imela vero, vendar ni smela hoditi k verouku, saj bi v takratnem času njen očim zaradi tega izgubil službo. Z mamo sta ga pozneje zapustili in se preselili v Bohinjsko Belo, kjer ji je pot prekrižala sestra Joži Merlak in ji zopet približala vero, ki pa je ostala stalnica na njeni življenjski poti.
Kljub vsem preizkušnjam pa ni nikoli izgubila vere vase. Pri tem so ji še danes v pomoč mamine besede: "Nikoli ni tako težko, da ne bi moglo biti še težje, pa nikoli ni tako lepo, da ne bi moglo biti še lepše."
V vsakem človeku je nekaj dobrega
Kot otroku so ji bile zadane mnoge rane, ki še vedno skelijo, a Patricija pravi, da je najbližjim odpustila. Je strogo proti temu, da bi se takšne stvari dogajale njenim otrokom, a je sama vse, kar je doživela, sprejela, in kljub zaznamovanosti v otroštvu in mladosti ohranila pozitivno naravnanost: "V vsakem človeku vidim dobro. To mi včasih marsikdo očita. Vsak človek ima nekaj dobrega v sebi in tudi iz svojega življenja sem se nekaj naučila. Postala sem to, kar sem. Mislim, da nas življenje uči."
Posijali so žarki sonca
Preobrat v življenju se je zgodil, ko je v študentskem domu pri svojih sedemnajstih letih spoznala bodočega moža Belokranjca Janeza, s katerim že 30 let z roko v roki stopata po skupni poti, na kateri sta si ustvarila družino s petimi otroki. O možu s spoštovanjem pove: "On je vedno steber celotne družine – podpira in pove, kadar je treba kaj povedati."
V prvem letniku Patricijinega študija sta bila v pričakovanju prvega otroka. Preselila sta se v Belo krajino, kjer se je Patricija takoj počutila sprejeto in domače ter je vzljubila pokrajino in ljudi. Bivanjsko stisko mlade družine je začutila daljna moževa sorodnica, na katero sta se obrnila po pomoč. Skupaj z nepokretnim možem sta družinico za nekaj mesecev vzela pod streho, nato pa sta se mlada starša s sinom preselila v občinsko stanovanje.
Vez z dobrosrčno Anico, ki jima je velikodušno priskočila na pomoč, pa je ostala. Oba z možem sta se rada vračala in pomagala tako nepokretnemu Aničinemu možu kot tudi njej vse do njune smrti. "Bila je moja nadomestna mama," s hvaležnostjo o Anici pravi Patricija.
Od podarjenega šivalnega stroja do zgodbe Happy Mum
Patricija je veliko šivala na roke, ravno "teta" Anica pa je bila tista, ki ji je poklonila svoj šivalni stroj, čeprav ji zaradi starosti ni mogla pokazati, kako se nanj šiva. Z veliko dobre volje, vztrajnosti in potrpežljivosti so kmalu nastale prve hlačke za najmlajšo hčerko, ki so jih opazile mnoge prijateljice in bile nad njimi navdušene. Pohvala je šla od ust do ust in počasi se je začela zgodba Happy Mum, ki danes živi že dobrih osem let. S pogumom in podporo družine je Patriciji uspelo, da počne to, kar jo izpolnjuje in osrečuje. Šiva unikatna oblačila za otroke in mamice, poleg tega pa tudi predpasnike, copate, peresnice, pustne kostume ...
Njen delovnik je pester in prepreden z domačimi obveznostmi in šivanjem, začne pa se navsezgodaj ob 4. uri, ko svet še počiva, v šivalnici pa začnejo nastajati prve zgodbe tega dne, ki jih odlikujeta ljubezen in potrpežljivost. V enem od zapisov na svoji FB strani Happy Mum piše: "Pravijo, da je najlepše tam, kjer je doma srce. Zame je to tudi tukaj, v moji mali šivalnici, kjer sanje dobijo obliko srca."
Šivalnica kot prostor povezovanja
V šivalnici nastajajo mnoge zgodbe – te, v podobi oblačil, držijo skupaj šivi, tiste druge, v obliki prijetnih občutkov, pa srčne niti, spletene med strankami in tenkočutno šiviljo. Šivalnica torej ni le prostor ustvarjanja izdelkov, temveč tudi ustvarjanja in negovanja odnosov, tako s strankami kot predvsem z lastnimi otroki in možem, s katerim ob večerih včasih tudi kaj skupaj dobesedno zašijeta.
Zaveda se, da je zakon potrebno negovati. Na vprašanje, kaj je v njem najpomembnejše, odgovori: "Najpomembnejše v zakonu je spoštovanje. Če ni spoštovanja, se mi zdi, da se vse podre."
Udejstvovanje v župniji
Oba z možem sta bralca beril v domači župniji Semič, vodenje šmarničnih pobožnosti za otroke pa je tisto, po čemer je še posebej poznana. S svojim načinom vodenja je pritegnila otroke in mamice, ki se z veseljem množično udeležujejo srečanj, v sklopu katerih se je izoblikovala povezana skupnost, v kateri je vsak viden in slišan ter deležen morebiti potrebne pomoči.
Izjemen čut za otroke
Nikoli si ni mislila, da bo postala šivilja, saj je v sebi že kaj kmalu začutila željo po delu z otroki, in četudi danes ni vzgojiteljica, je njen vsakdan poln otrok, kar ji omogoča opravljanje tudi tega poslanstva. Poleg svojih petih jo na poseben način osrečuje polletni vnuk Jakob, v veliko veselje pa so ji tudi najmlajše stranke in udeleženci taborov in delavnic za otroke, ki jih vodi starejša hčerka, pri čemer ji je v pomoč celotna družina.
"Hudobnih otrok ni. Zelo me boli, ko včasih kdo reče, kakšen je ta ... Tudi jaz sem bila kot otrok zelo zaznamovana, ker so starši pili ... Nisem se smela družiti z določenimi otroki, ker smo bili v moji družini drugačni ... Zato sprejmem vsakega otroka, ne samo 100-, ampak 110-odstotno."
Pogled na vzgojo
"Danes je najlažje dati otrokom ekran, ker jih to hitro potegne in imaš mir, ampak to ni naložba za življenje. Definitivno ne."
Pri vzgoji prisega na skupaj preživeti čas, če se le da v naravi in ob živalih, odkrito pogovarjanje, doslednost in pa spoštovanje. V odnosih nasploh pa najbolj ceni iskrenost.
Za kaj je najbolj hvaležna?
"Za družino, otroke, moža. To je tisto, kar mi pomeni največ, in upam, da bodo tudi oni naprej tako peljali to zgodbo, da bodo ljubeči, ljubljeni in slišani."
O svojem življenju pravi: "Dejansko živim svoje sanje. To je tisto, kar največ šteje. Ko se zjutraj zbudiš in si srečen; ko greš zvečer spat in ko utrujen zaspiš in si spet srečen, zaradi tega, kar si naredil."
Patricija Pašič vse, ki si želijo stopiti na samostojno pot, a so polni strahu in dvomov, spodbuja z besedami: "Pogum kar vzeti in poskusiti, kajti če človek ne bo poskusil, ne bo vedel ..." Še bolj kot s tem pa nagovarja in spodbuja s svojim življenjem, s katerim dokazuje, da se je vredno boriti in verjeti v dobro, saj sadovi s srcem opravljenega dela zagotovo obrodijo.
