Nadškof Marjan Turnšek in Sonja Pungertnik | (foto: Katarina Černe)
Sonja Pungertnik: Tudi slepi in slabovidni smo lahko luč in spodbuda za življenje
Novice Marjana Debevec
V župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi pri Vojniku je v soboto dopoldne potekal že 17. zahvalni dan slepih in slabovidnih Slovenije. Na srečanje, ki vsako leto poveže slepe in slabovidne vernike iz različnih krajev Slovenije, je tokrat prišlo okoli 120 udeležencev. Osrednji del dneva je bila zahvalna sveta maša, ki jo je daroval nadškof Marjan Turnšek, srečanje pa je zaznamovalo tudi razmišljanje o blaženem Antonu Martinu Slomšku in izzivih sodobnega časa.
Predsednica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Sonja Pungertnik je povedala, da so jih v Novi Cerkvi zelo prijazno sprejeli domači župnik Alojz Vicman, sodelavci župnijske Karitas, mladi in drugi domačini.
»Tako kot vsako leto smo tudi letos, že sedemnajstič zapored, prišli iz vse Slovenije. Zbralo se nas je okoli 120, raje kakšen več. Pri sveti maši se nam je pridružilo tudi nekaj domačinov, tako da je bila zares pisana druščina,« je dejala Pungertnik.
V kraju, kjer je kaplanoval Slomšek
Izbira Nove Cerkve za letošnje srečanje ni bila naključna. Blaženi Anton Martin Slomšek je namreč v tem kraju dve leti in pol deloval kot kaplan. Udeležencem je domači župnik predstavil cerkev, župnijo in kraj ter spregovoril o Slomškovem delovanju.
Sledila je zahvalna sveta maša, pri kateri so dejavno sodelovali slepi in slabovidni z branjem in petjem. Pela je pevska skupina Šestinka, udeleženci pa so ob spremljavi domačinke, študentke Neže, zapeli tudi nekaj ljudskih pesmi.
Po maši je nadškof Turnšek spregovoril o tem, kako bi se Slomšek odzival na vprašanja in izzive današnjega časa, med drugim na migracije, individualizem in umetno inteligenco.
»Njegova misel je bila, da je Slomšek stvari videl kot dobre, kolikor človeku pomagajo na poti k cilju, ki je večno življenje. Tudi danes bi zato z veliko hvaležnostjo sprejemal vse dobro, kar nam ponuja sodobni svet, hkrati pa bi ostajal previden, saj vendarle ni vse dobro,« je povzela Sonja Pungertnik.
Tudi preizkušnja se lahko obrne v dobro
Posebej se je je dotaknila že nadškofova pridiga pri sveti maši. Izhajal je iz besed apostola Pavla, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.
»Spodbudil nas je, naj tudi na svojo invalidnost in svojo življenjsko preizkušnjo gledamo kot na nekaj, kar seveda ni prijetno, pa vendar lahko Bog tudi to obrne v dobro,« je povedala Pungertnik.
Pomemben del zahvalnega dne je prav hvaležnost. Ne le splošna zahvala za dobro, ki ga človek prejema, ampak zelo konkretna zahvala ljudem, ki stojijo ob slepih in slabovidnih – domačim, prijateljem, spremljevalcem, osebnim asistentom in številnim drugim.
»Nadškof nas je spodbudil, naj bomo v svoji zahvali konkretni. Ne samo, da rečemo hvala vsem, ampak da znamo reči: hvala za to in ono, hvala temu in onemu,« je poudarila sogovornica.
Udeležence je povabil tudi, naj sveto mašo darujejo za svoje prijatelje, dobrotnike in vse, ki jim pomagajo. Po besedah Pungertnik jih je tako spomnil, da sveta maša ni nekaj samoumevnega, ampak ima resnično težo in pomen.
Srečanje, ki daje moč
Po duhovnem in izobraževalnem delu je sledilo družabno srečanje, ki so ga pripravili domačini. Prav osebno srečevanje ima kljub vsem sodobnim možnostim povezovanja posebno vrednost.
»Danes se lahko poslušamo po telefonu, si pišemo po elektronski pošti in smo povezani na različne načine, vendar se radi tudi osebno srečamo. Temu je namenjen zadnji del našega dneva,« je pojasnila Pungertnik.
Zahvalni dan pa ima še globlji pomen. Slepi in slabovidni verniki se na njem med seboj opogumljajo in se zavedajo, da imajo svoje mesto in poslanstvo tudi znotraj širše skupnosti slepih in slabovidnih. V Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije je včlanjenih približno 3500 ljudi.
Okus po ljubezni
Sonja Pungertnik je ob tem spomnila na Kristusove besede: »Vi ste luč sveta« in »Vi ste sol zemlje«.
»Dejansko smo lahko tudi slepi in slabovidni na neki način luč vsem tistim, ki v nas vidijo spodbudo in motivacijo za življenje. Hkrati pa drug drugega spodbujamo, da bi upali biti sol tudi v naši skupnosti slepih in slabovidnih,« je dejala.
In kakšen naj bo okus te soli? »Okus po ljubezni, prijateljstvu in spoštovanju. Da smo odprti za najmanjše med nami in da nikogar ne prezremo.«
Prav zato imajo takšna srečanja veliko večji pomen od enega samega skupnega dneva. »Na teh srečanjih si nabiramo moč, drug drugega opogumljamo in krepimo ter se skupaj obračamo k Bogu, ki je vir vsega tega,« je ob koncu povedala Sonja Pungertnik.
Sedemnajsti zahvalni dan je tako znova združil hvaležnost, vero, prijateljstvo in medsebojno podporo – ter udeležence spomnil, da lahko tudi življenjske preizkušnje postanejo prostor, kjer človek zase in za druge odkrije novo luč.
