Resnica, molitev in pot sprave

Novice 23. 08. 2026, 10:34 s. Meta Potočnik

V ljubljanski stolnici je v petek potekala sveta maša za žrtve vseh avtoritarnih režimov - fašizma, nacizma in komunizma - ki ga obeležujemo 23. avgusta. Zaradi deževja so letos odpovedali polaganje vencev in se zbrali pri večerni slovesnosti v stolnici sv. Nikolaja. Prireditelji slovesnosti so bili poleg Študijskega centra za narodno spravo še Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja in Nadškofija Ljubljana.

Prvi med somaševalci je bil prav član nadškofijskega ordinariata, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar dr. Franc Šuštar. Poudaril je, da pogled proti nebesom človeka ne oddaljuje od resničnosti zemeljskega življenja, temveč mu omogoča, da se z njo sooča pogumno in brez strahu.

Evropski dan spomina na žrtve totalitarizmov

Evropski parlament je leta 2009 23. avgust razglasil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Datum je povezan s podpisom pakta Ribbentrop-Molotov leta 1939 med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Posledice nacizma, fašizma in komunizma so bile katastrofalne. Milijoni ljudi so izgubili življenje, nešteto družin je bilo uničenih, številni pa so bili zaznamovani s trpljenjem, zapori, pregoni in strahom. Koncentracijska taborišča, gulagi, množična grobišča in kraji revolucionarnega nasilja ostajajo opomin na temne strani evropske zgodovine. Spomin na te dogodke ni namenjen ohranjanju zamer, temveč spoštovanju žrtev in opozarjanju na nevarnosti ideologij, ki človeku jemljejo njegovo dostojanstvo.

Pred Boga lahko prinesemo vso bolečino

V pridigi je škof Šuštar posebej poudaril, da lahko verniki v molitvi pred Boga položijo vse svoje stiske in vprašanja. Pred Njega lahko prinesejo bolečino, jezo, nerazumevanje, občutek krivice, pa tudi hrepenenje po resnici in pravičnosti. Človeški odgovori namreč pogosto ne zadoščajo za razumevanje velikih tragedij zgodovine. Zato kristjani verujejo, da je Bog pravi naslov za vprašanja o trpljenju, zlu in krivicah, ki še danes bremenijo mnoge posameznike in skupnosti.

Skrivnost zla in Božja obljuba odrešenja

Ob vprašanju, zakaj se dogajajo vojne, nasilje in krivice, se človek vedno znova srečuje s skrivnostjo zla. Sveto pismo govori o človekovem padcu in o delovanju hudega duha, ki v človekovo srce seje nezaupanje in upor proti Bogu. Toda že na začetku svetopisemske zgodovine je dana tudi obljuba odrešenja. Bog človeka ni prepustil zlu, temveč mu je obljubil zmago nad njim. Ta obljuba se dokončno uresniči v Jezusu Kristusu, ki je s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem premagal greh in smrt.

Ezekielova dolina suhih kosti kot podoba zgodovine

Posebej močno je zazvenelo prvo berilo iz knjige preroka Ezekiela, ki opisuje dolino, polno suhih kosti. Ta svetopisemska podoba spominja na številne kraje trpljenja in smrti, ki jih je zaznamovala zgodovina 20. stoletja. V prerokovem videnju Bog obljubi, da bo odprl grobove in svojemu ljudstvu vrnil življenje. To sporočilo daje upanje tudi današnjim kristjanom. Bog ni Bog smrti, ampak Bog življenja. Kjer človek vidi samo razdejanje in konec, Bog pripravlja novo življenje.

Kristus vstopa v temo človeškega trpljenja

Jezus Kristus ni ostal oddaljen od človekove bolečine. Sam je stopil v temo trpljenja, zapuščenosti in smrti. Na Kalvariji je prevzel nase težo greha in zla vsega sveta. Prav zato lahko kristjan veruje, da nobena bolečina ni prezrta in da nobena žrtev ni pozabljena. Kristusova zmaga nad smrtjo odpira pot upanja tudi tam, kjer se zdi, da so ostale samo rane in spomini.

Poklicani k oznanjevanju evangelija

Kristjani so po krstu deležni tudi preroškega poslanstva. To pomeni, da so poklicani oznanjati evangelij in s svojim življenjem pričevati za resnico. V svetu, ki ga pogosto zaznamujejo razdeljenost, nezaupanje in ideološki spori, je še posebej pomembno vračanje k Jezusovim besedam in njegovemu načinu razmišljanja. Le evangelij lahko gradi to, kar je sveti Pavel VI. poimenoval »civilizacija ljubezni«.

Ljubezen do Boga in bližnjega

Evangelij dneva je spomnil na največjo zapoved: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Čeprav se te besede zdijo preproste, jih je v vsakdanjem življenju pogosto težko uresničevati. Zato kristjan potrebuje Božjo pomoč in delovanje Svetega Duha. Le z Božjo milostjo lahko človek presega zamere, odpušča, gradi mir in ohranja spoštljiv odnos tudi tam, kjer obstajajo globoke razlike in rane.

Resnica osvobaja, sprava pa zdravi

Spomin na žrtve totalitarnih režimov ne pomeni pozabe storjenih zločinov. Nasprotno. Spoštovanje do žrtev zahteva zvestobo resnici in jasno obsodbo zla. Hkrati pa kristjani verujejo, da je mogoče sovraštvo premagovati in graditi odnose, ki temeljijo na spoštovanju in ljubezni. Resnica in pravičnost sta nujni za spravo, sprava pa je potrebna za ozdravljenje ran posameznikov in celotnega naroda.

Spoštovanje dostojanstva umrlih kot temelj civilizacije

Osrednja govornica med slavnostno akademijo, ki so jo pripravili sodelavci Vojaškega vikariata Slovenske vojske, je bila ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc. Njen nagovor, ki so ga zbrani v stolnici sv. Nikolaja pozdravili v dolgim aplavzom, objavljamo v celoti.

Spoštovani predstavniki države Republike Slovenije, spoštovani predstavniki diplomatskega zbora, predstavniki Cerkve, spoštovani predstavniki Slovenske vojske, spoštovani direktor Študijskega centra za narodno spravo, cenjeni gostje, spoštovani zbrani.

Ko je Sofokles pred približno 2500 leti množici gledalcev predstavil svojo Antigono, se ni začela le zgodba o izjemnem dramskem besedilu, ki ga občuduje tudi naš čas. V trajni človeški spomin je z literarno besedo zapisal temeljno civilizacijsko normo evropskega človeka: spoštovanje dostojanstva drugega tudi po njegovi smrti, ne glede na to, na kateri strani politične resničnosti se je boril in padel. S svojim delom nas je antični dramatik usmeril k spoznanju, da se lahko na eni strani imenujemo čuteča človeška bitja le, če smo to zavezo sposobni spoštovati, na drugi strani pa se zapisujemo med tirane, če zaradi svoje volje do moči ne premoremo sočutja.

Zbrali smo se danes zato, ker želimo slovenski, evropski in svetovni skupnosti sporočiti, da želimo to zavezo spoštovanja človeškega dostojanstva živeti. Ne le ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, temveč kot vrednoto, ki jo želimo ohraniti v samem jedru naše narodne zavesti in v srcu države Republike Slovenije.

Kultura in umetnost kot glas človekovega dostojanstva

Svoje misli sem začela z literaturo ne po naključju, ampak zato, ker danes govorim v imenu slovenske umetnosti in kulture. Govorim skozi medij, ki je v človeku vzniknil iz potrebe, da drugega nagovori na drugačen način, ne zgolj skozi zadovoljevanje svojih vsakdanjih fizičnih potreb. Kultura in z njo umetnost sta vzbrsteli iz človekove želje, da drugega, ki prebiva v naši bližini, nagovorimo z lepoto besede, zvoka ali podobe oziroma da ga iz območja materialnega povedemo na pot duhovnosti, etičnega klica po dobrem in resnici.

Pot spomina in pomen tišine

Svojo današnjo pot spomina smo nameravali začeti s poklonom na simbolnih grobovih tisočih brezimnih žrtev, za katere zgolj spominska obeležja pričujejo, da so nekoč želele živeti ter hrepenele po lepem, dobrem in resnici, kakor hrepenimo po tem mi danes.
To načrtovano pot smo nadaljevali in uresničili s spominsko mašo tukaj, v objemu cerkvenih zidov, ki nas kličejo k molku, tišini in meditaciji. Ta molk ni naključje. Še kako zgovorno pričuje o vseh tistih, med katerimi mnogi še danes nimajo križa in imena. Molk pričuje o vseh tistih, ki niso imeli priložnosti pustiti svojih ustvarjalnih sledi v naši kulturni ali narodni zgodovini.

Volja do ljubezni namesto volje do moči

Prav ti pa so tisti, katerih življenjsko žrtev moramo sprejeti kot najdragocenejši opomin, da je naša temeljna dolžnost storiti vse, da prevladujočo voljo do moči v svetu zamenja volja do ljubezni. Opominjajo nas, da je dialog z drugim človekom edina resnična oblika človeškega sobivanja ter da je sprava, tako s samim seboj kot z drugim, temelj za svobodo bivanja posameznika in skupnosti. Šele to je namreč pogoj, da lahko vstopimo v območje svobode duha, tiste svobode, ki je predpogoj za vsako človekovo ustvarjalnost in individualnost.

Dolžnost varovanja zgodovinske resnice

Številne brezimne žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki jim je bila odvzeta prav ta brezmejna osebna svoboda, niso le opomin nam samim. Ostati morajo trajni glasniki prihodnjim generacijam. Če želimo na evropskih tleh preprečiti nova prelivanja krvi, nasilje ideologij, zločine proti človeštvu in različne oblike tiranije, je dolžnost vsakega med nami, da postane varuh neokrnjene zgodovinske resnice in jo prenaša prihodnjim rodovom. To je resnica, ki ne deli padlih na leve in desne, ampak zmore zgodovinska dejstva kritično presojati kot dobra ali zla dejanja, kot pravična ali krivična človeška ravnanja, kot kulturo vedenja ali nekulturo nevedenja.

Resnica je ena

Morda boste rekli, da ni ene same resnice, ker jo vsak od nas vidi nekoliko drugače. To drži, kadar govorimo o mnogih nebistvenih človeških stvareh. Toda temeljna bivanjska in civilizacijska resnica o našem obstoju in sobivanju je ena sama. Če želimo Slovenci po Trubarjevo stati in obstati, moramo znova prisluhniti Prešernovemu klicu izpred več kot sto osemdesetih let: postati prijatelji, ljubi sosedje, ne pa sovražniki.

Sporočilo slovenske dvojine

Naš jezik nam v primerjavi z drugimi evropskimi jeziki ponuja prav posebno priložnost. Slovenska dvojina nas uči, da lahko veliko bolj intimno od drugih narodov izrekamo neposreden odnos med »jaz« in »ti«. V duhu dramskega dialoga nam omogoča, da svojega jaza ne izgubimo v brezimnem »mi« ali »oni«, temveč da lahko v drugem uzremo svojo lastno individualnost. V drugem prepoznamo človeka, enakega sebi, z isto željo po svobodi, po svobodi biti, misliti in govoriti.

Trikratni »ne« totalitarizmom

Še globlje spoštovanje človeškega življenja, dostojanstva in medsebojnega spoštovanja se moramo naučiti izrekati vsak dan. V duhu pisatelja Borisa Pahorja moramo odločno izreči trikratni »ne« vsem totalitarizmom ter hkrati odločno izreči »da« trem velikim vrednotam: etosu, etnosu in erosu. Da naši etični zavezi. Da našemu narodu. Da naši ljubezni do drugega človeka.

Zahvala Študijskemu centru za narodno spravo

Hvala Študijskemu centru za narodno spravo, ker raziskovanja naše politične in družbene zgodovine ne zamejuje zgolj za visoke zidove znanosti, temveč ga deli z javnostjo. Že samo njegovo ime nas kliče k temu, da gradimo slovensko in evropsko prihodnost v duhu misli: »Ne vrag, le sosed bo mejak.«