Blagri zanj niso bili lepe misli, ampak ena sama Jezusova pot

Cerkev na Slovenskem 10. 08. 2026, 09:40 Rok Mihevc

V petek so na Vinici pokopali duhovnika novomeške škofije Antona Gnidovca, ki je umrl na god arškega župnika sv. Janeza Vianeja. Pogrebno sveto mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval novomeški škof dr. Andrej Saje. Njegovo nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani sorodniki, dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Ob slovesu našega sobrata, duhovnika Antona Gnidovca, najprej izrekam iskreno sožalje njegovima sestrama Tončki in Anici. Obenem se vama iz srca zahvaljujem za vso bližino, skrb in ljubezen, s katerimi sta spremljali svojega brata Toneta, posebno v času njegove bolezni. Ko človek sam ne zmore več, postanejo roke bližnjih vidno znamenje Božje nežnosti. Iskreno sožalje izrekam tudi vsem drugim sorodnikom ter vsem župljanom župnij Vinica, Sinji Vrh in Preloka. Izgubili smo človeka, ki je z nami delil vero, z nami in za nas molil, obhajal praznike in nas spremljal v preizkušnjah ter vam ob oltarju prinašal Kristusa.

Ob smrti se nam vedno znova vračata vprašanji: »Zakaj?« in »Kako naj to, kar se je zgodilo, razumemo v Božjih načrtih? Zakaj je moral oditi prav sedaj?« Vera nam ne da odgovora na vsak naš zakaj. Pove pa nam, kaj lahko storimo, ko ne razumemo: izročimo se. Zato danes s posebno močjo zvenijo besede, ki jih je kot novomašno geslo izbral duhovnik Tone: »Tebi, Gospod, sem se izročil.« To ni bilo geslo samo za dan nove maše. To je bila odločitev za vse življenje in danes postaja tudi odgovor vere na skrivnost njegove smrti.

Duhovnik Anton Gnidovec je bil rojen 18. septembra 1962 v Novem mestu. Odraščal je v župniji Ajdovec. Otroštvo je delil z bratom Jožetom, ki je tudi že pokojen, in s sestrama Tončko in Anico. Bil je najmlajši otrok, ki je s svojo prisrčnostjo vsem delal veselje. Po srednji elektrotehniški šoli in vojaškem roku je vstopil v bogoslovje in se podal na pot duhovništva. Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1988, je v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje.

Gospod ga je kot duhovnika vodil v župnije Vrhnika, Ljubljana - Trnovo, Toplice, Cerklje ob Krki, Kočevje in Mozelj, zadnja leta svojega duhovniškega služenja pa je podaril Vinici, Sinjemu Vrhu in Preloki. Služil je tudi širši krajevni Cerkvi, posebno kot dekan in škofijski referent za duhovne poklice. Rad se je posvečal Romom in romski pastorali. Posebej se je posvečal romarjem, še zlasti v romarski cerkvi Marijinega imena na Žežlju, kjer se na osrednjih romarskih shodih združujejo Viničani in drugi Belokranjci ter prebivalci hrvaških obkolpskih vasi.

Posebno mesto v njegovem duhovniškem delu je imelo prizadevanje za pokop žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja ter za spravo v slovenskem narodu. To je izhajalo tudi iz osebne izkušnje tragedije komunističnega nasilja, ki je prizadelo njegovo družino, vendar je ob tem vedno vabil k spravi in odpuščanju. V torek, 4. avgusta 2026, na god arškega župnika, svetega Janeza Marije Vianeja, je odšel h Gospodu. Pomenljivo je, da se je duhovnik Tone poslovil prav na dan zavetnika vseh župnikov.

Ob njegovem slovesu nas spremljajo Jezusovi blagri. V pogovoru za revijo Belokranjec je župnik Tone povedal: »Jezusovi blagri so mi prav nekaj posebnega. Moje duhovniško geslo, ki sem si ga izbral na začetku poti, je: ʺTebi, Gospod, sem se izročil.ʺ Trdno verjamem, da obvladovanje življenja ni izključno odvisno od človeške moči. Tisti, ki nas je ustvaril, nam prihaja naproti.«

Tako je blagre in izročitev povezoval tudi sam. Blagri zanj niso bili posamezne lepe misli, ampak ena sama Jezusova pot: biti ubog pred Bogom, ohraniti krotko in čisto srce, hrepeneti po pravičnosti, biti usmiljen, prinašati mir in tudi v žalosti zaupati Božji obljubi.

Ko danes gledamo Tonetovo življenje, lahko v njem prepoznamo to pot. Kakor je sam večkrat povedal, je kot mladostnik iskal odgovor na vprašanje, kdo je človek in kakšen je smisel življenja. Ko je odkril Kristusa, je čutil željo, da bi to spoznanje delil z drugimi. Kot duhovnik je oznanjal, krščeval, spovedoval, obhajal evharistijo, obiskoval bolnike in spremljal žalujoče.

Pri njem je posebej izstopala spoštljiva drža do vsakega človeka. Z razumnostjo in modrostjo je znal prisluhniti in se človeku zares posvetiti. Nihče zanj ni bil samo eden izmed mnogih. V človeku pred seboj je videl osebo, vredno njegovega časa, pozornosti in spoštovanja. Vsako poletje je odprl vrata župnišča v Vinici za mlade iz župnije in vse Slovenije.

Prav v teh majhnih, pogosto neopaznih gestah se je razodevala njegova evangeljska drža. Ta Jezusova drža se ne kaže samo v velikih dejanjih. Pogosto zasije prav v načinu, kako človeka pogledamo, ga poslušamo, mu namenimo čas in mu damo vedeti, da je dragocen. V takšnih drobnih znamenjih in pristnih odnosih je tudi Tone izžareval svetost, ki ne opozarja nase, ampak drugega usmerja k Bogu.

Vedel je, da danes morda ni lakote po kruhu, je pa velika lakota po resnični ljubezni in smislu življenja. Žalostila so ga nesoglasja med ljudmi, veselil pa se je vsega, kar jih povezuje. V naravi, bogoslužju, petju, otrocih pri verouku in srečanjih z ljudmi je prepoznaval Božjo bližino. V vsem tem lahko prepoznamo blagre, živete v vsakdanjosti: ne popolnosti brez napak, ampak srce, ki se vedno znova vrača h Gospodu. Zato tudi danes prosimo Gospoda, naj mu dobrotno poplača za ves njegov trud in odpusti vse, kar je bilo v njegovem življenju slabotnega in grešnega.

V pogovoru za Družino pred tremi leti je župnik in dekan Tone rekel: »Vedno znova me preseneča dejstvo, da Jezus deluje po meni, duhovniku, in da verniki to opazijo in so hvaležni. Včasih duhovnika prevzame skušnjava, da mora narediti nekaj izrednega. Vržeš se v delo in misliš, da je vse odvisno od tebe. Izkupiček ni nič posebnega, razen da si zelo utrujen. Ko pa se vrneš k svojemu izvornemu poslanstvu: molitev, evharistija, spoved in ostali zakramenti, vidiš, da se zgodi nekaj lepega. Dal si, česar sam nimaš, in začutil svojo istovetnost, ki je v zedinjenju z Jezusom. Jezus mora rasti, ti pa se manjšati.«

Te njegove besede danes ostajajo spodbuda tudi nam, sobratom duhovnikom. Vrednost duhovniškega življenja se ne meri najprej po tem, koliko smo zgradili, organizirali in opravili, ampak po tem, ali smo ljudem prinašali Kristusa.

Danes med blagri posebej močno odmeva Jezusova obljuba žalostnim, da bodo potolaženi. Jezus te žalosti ne prezre in od nas ne zahteva, naj jo skrivamo. Tudi solze so lahko molitev. Toda blagri se ne končajo pri solzah. Zagotavljajo nam, da nobeno usmiljenje, nobena zvestoba in nobeno življenje, izročeno Bogu, niso izgubljeni. Tolažba ni v tem, da smrt ne bi bila boleča. Tolažba je v veri, da smrt nima zadnje besede. Zadnjo besedo ima Kristus, ki je umrl in vstal ter nam odprl pot v življenje.

Zakaj je moral oditi, danes ne vemo. Kako naj njegovo smrt sprejmemo, pa nam kaže njegovo geslo: z izročitvijo, z zaupanjem, da nobeno življenje ne pade iz Božjih rok. Tone je veroval, da ima življenje svoj polni smisel v Bogu in da se s smrtjo ne konča. Danes Cerkev to njegovo vero izgovarja nad njim in zanj.

Kot škofijski referent za duhovne poklice je pogosto ponavljal Jezusovo naročilo: »Prosite gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Naj zato njegovo slovo ne utiša molitve za nove duhovnike, ampak naj jo okrepi. Naj iz njegovega darovanega življenja zraste nov klic v srcu katerega od mladih ljudi.

Tebi, Gospod, se je duhovnik Tone izročal v življenju; danes ga mi izročamo tebi. Sprejmi ga v svoje usmiljenje in mu daj gledati svoje obličje. Nam, ki žalujemo, pa podari tolažbo blagrov in vero, da se naše poti ne končajo ob grobu: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«

Amen.