Med stvarnostjo, občutjem in interpretacijo

Komentar tedna 07. 08. 2026, 14:40 Luka Gojkošek

V vročih poletnih dneh je le malo stvari tako prijetnih kot najti prostor, kjer se lahko človek ohladi, brez da bi mu okrog glave pihala klima. Večino leta so takšno zatočišče cerkve, v daljših vročinskih valovih pa se tudi te precej segrejejo. Tako sem minuli vikend igral orgle na nekem žegnanju, kjer smo se v polni cerkvi vsi kar pošteno znojili. Po maši me je eden izmed faranov, ki so sedeli spodaj v klopeh, vprašal, kako smo lahko zdržali na koru. Pa sem iskreno pomislil in odgovoril: če se v mislih ne obremenjuješ z vročino, potem niti ni tako hudo.

Neverjetna moč človeške psihe je, da stvarnost interpretira skozi občutja, ki niso vedno sorazmerna z merljivimi okoliščinami. Določena ulica nam je lahko neprijetna zgolj zaradi slabega spomina iz preteklosti. Neznane jedi ne želimo niti povonjati, ker si že vnaprej ustvarimo predsodke glede njenega okusa. Elegantno oblečenemu prodajalcu avtomobilov zaupamo bolj kot pa takšnemu v vsakdanjih oblačilih. Pretekle izkušnje in predsodki v nas oblikujejo občutja in intuicije, na podlagi katerih sprejemamo številne odločitve, ne da bi jih temeljito premislili.

Kruta resnica je, da smo temu podvrženi čisto vsi, ne glede na prepričanje ali poklic, ki ga opravljamo. Vprašanje osebne zrelosti in profesionalnosti pa je, v kolikšni meri se tega zavedamo in kaj v življenju s tem zavedanjem počnemo.

Ko povprečen Slovenec čez palec preleti slovenski medijski prostor, se mu kot na dlani ponudi intuitivna interpretacija stvarnosti, da so vsi osrednji mediji z državno radiotelevizijo na čelu povsem neodvisni in pluralni. Novice osrednjih medijev se tako lepo dopolnjujejo in prepletajo med seboj, da je že zgolj posumiti na kakšno pristranost bogokletno. Tisti bolj desni mediji so pa seveda vsi po vrsti etiketirani kot strankarski; tega pa napredni Slovenci že ne bodo brali in poslušali. To je ta intuitivna zanka, sklepanje brez preverjanja dejstev, v katero je ujetih ogromno dobromislečih ljudi.

Po zaslugi medijev se potem ta model širi na mnoga področja politike in družbenih vprašanj. Vse preveč Slovencev povsem nekritično verjame, da vlada uvaja politično policijo, da nižanje davkov prinaša revščino, da sproščanje omejitev za zasebnike v zdravstvu pomeni privatizacijo, da je alternativa članstvu v Natu nič izdatkov za obrambo, da je dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ideološki projekt, da Rimokatoliška cerkev v Sloveniji ne plačuje nobenih davkov ... vse izkrivljene interpretacije stvarnosti izhajajo iz sklepanja na podlagi povsem napačnih intuicij. Te intuicije pa niso slučajne, temveč so plod načrtnega medijskega ustvarjanja nastrojenega vzdušja.

V 1. členu Ustave piše, da je Slovenija demokratična republika. Eden temeljnih pogojev vsake demokracije je dobra obveščenost ljudstva. Če dobre obveščenosti ni, ni demokracije, to pa pomeni, da Slovenci živimo v lažnem občutku demokracije. To je kruto spoznanje, ki zelo boli.

Dolgo je krožilo prepričanje, da bo čas naredil svoje in da bodo mlajše generacije na stvari v Sloveniji gledale bolj racionalno. Morda so letošnje državnozborske volitve res pokazale manjši zasuk v to smer, vendar pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da osrednji mediji skupaj z nevladnimi organizacijami in političnimi aktivisti po družbenih omrežjih izvajajo prav brutalno propagando v svojo smer. Nobeno vprašanje ni, da se bo do prihodnjih referendumov pritisk le še stopnjeval.

Bojim se, da enostavnega recepta za uspešen spopad v tej bitki ni. Občutja, ki so zasidrana globoko v podzavest, je težko izkoreniniti, vemo pa, da je stvarnost le ena. Bodimo pozorni, koliko in kako občutja oblikujejo naša lastna prepričanja in kje bodo v prihodnjih tednih najrazličnejši mediji poskušali manipulirati z njimi. Morda bomo na takšen način našli kakšen odgovor več, kako širiti realno percepcijo stvarnosti. Bolje bomo poznali sebe, lažje bomo v vsakdanjem življenju razločevali in tudi drugim pomagali razločevati med stvarnostjo, občutjem in interpretacijo.