Peter Merše | (foto: Osebni arhiv)
Merše o predlogu razrešitve predsednika DZ in Fajonovi
Slovenija Petra Stopar
Opozicijske poslanske skupine Svoboda, Levica in SD so vložile predlog za razrešitev predsednika Državnega zbora (DZ) Zorana Stevanovića. Očitajo mu kršenje ustavnega reda, ker DZ ni potrdil dnevnega reda izredne seje in posledično ni odredil opozicijskih preiskovalnih komisij. Med povodi za predlog za Stevanovićevo razrešitev naj bi bilo sicer tudi dogajanje okoli poslanca Resnice Borisa Mijiča. Za komentar smo poklicali političnega komentatorja in novinarja spletnega portala Zanima.me Petra Meršeta, ki ocenjuje, da poteza opozicije ne bo prinesla večjih političnih posledic. Primer nekdanje ministrice Tanje Fajon pa vidi predvsem kot politični revanšizem.
Predlog za razrešitev Stevanovića predvsem simbolične narave
Merše meni, da pobuda opozicije za razrešitev predsednika državnega zbora ne pomeni večjega političnega pretresa: »Na nek način je logično, da opozicija poskuša s takšnimi političnimi manevri. Mislim pa, da pri tem ne bo uspešna. Še več, takšna poteza lahko celo dodatno utrdi sodelovanje med stranko Resnica in vladno koalicijo, saj opozicija s tem še bolj zabija klin med seboj in Resnico.«
Po njegovem gre predvsem za politično sporočilo javnosti, da opozicija deluje, dejanskih posledic za delo državnega zbora pa ne pričakuje.
Mijić za zdaj ostaja poslanec
Veliko pozornosti še vedno vzbuja primer Borisa Mijića, ki kljub aferi ostaja poslanec Resnice. Merše ocenjuje, da je odločitev stranke Resnica predvsem posledica volilne zakonodaje. »Po veljavnih pravilih bi po določenem roku ob odstopu poslanca sledile nadomestne volitve. Resnica bi kot najmanjša parlamentarna stranka skoraj zagotovo izgubila poslanski mandat, zato je logično, da Mijićev mandat skušajo ohraniti vsaj do izteka tega roka.«
Da je Mijič mejo dokončno prestopil, je priznal tudi Stevanović. »Ne gre samo za dolgove podjetja, izkazalo se je, da nas je zavajal glede številnih stvari, od njegovega finančnega stanja do podatkov, ki jih je predstavljal o sebi glede izobrazbe, in do posmehovanja delavcem s prenosom nelikvidnega podjetja,« je dejal v objavi na omrežju X.
Dodal je, da takšen človek nima več moralne pravice sedeti v državnem zboru, a da tega danes po Stevanovićevih besedah ne morejo izvesti na način, ki bil odgovoren do njihovih volivcev. Če bi to storili zdaj, bi Resnica izgubila poslanski mandat. »A ta mandat ni mandat Borisa Mijiča, to je mandat več tisoč ljudi, ki so glasovali za naš program,« je pojasnil.
Po Meršetovem mnenju je omenjena afera za Resnico precejšen udarec: »Pri majhni poslanski skupini vsak poslanec pomeni veliko več kot v velikih strankah. Tam se kakšno 'gnilo jabolko' lažje skrije, v skupini petih poslancev pa je vsak član eden ključnih ljudi.« Komentator ob tem opozarja tudi na težavo novih političnih strank, »ki svojih kandidatov pogosto ne morejo preveriti tako temeljito kot večje in bolj uveljavljene politične organizacije«.
Stevanović spretnejši komunikator
Čeprav ocenjuje, da je primer Mijića škodil predsedniku Resnice, Merše meni, da se je ta sicer izkazal kot spreten politik. »To je pravzaprav edina točka, kjer morda ni bil tako spreten v komuniciranju. Sicer pa je že od volilne kampanje pokazal, da zna politično nastopati in je v marsičem presenetil tudi bolj izkušene politične tekmece.« Po njegovem bi bilo za stranko celo bolje, če bi že na začetku odkrito povedala, zakaj Mijić ostaja poslanec. »Verjetno so sprva računali, da afera ne bo tako odmevna. Morda bi bilo bolje, če bi odkrito povedali, da poslanski mandat ohranjajo zaradi razmerja sil v državnem zboru.«
Primer Fajon predvsem kot politični revanšizem
Merše se je dotaknil tudi kazenske ovadbe, ki jo je zunanje ministrstvo vložilo zoper nekdanjo zunanjo ministrico Tanjo Fajon zaradi kandidature za posebno predstavnico Evropske unije za Sahel. Ministrstvo kot razlog navaja sum o zlorabi položaja. A sogovornik ocenjuje, da vprašanje načina izvedbe kandidaturnega postopka ni bistvo te zgodbe. »Mislim, da je postopek tukaj drugotnega pomena in predstavlja predvsem izgovor. O tem, ali je bil postopek zakonit ali ne, bodo odločale pristojne institucije.« Ob tem obžaluje, da Slovenija pri kandidaturah na pomembne mednarodne položaje pogosto ne nastopa enotno.
Po njegovem nosita odgovornost obe politični strani. V tej luči pojasnjuje: »Pri torpediranju kandidature Tanje Fajon je gotovo šlo tudi za politični revanšizem nove vlade. Po drugi strani pa je tudi sama kot ministrica pogosto ravnala izrazito politično in ideološko.« Kot primer tega je Merše navedel odločitev glede nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. »Tik pred menjavo oblasti je brez prepričljive razlage ustavila podelitev priznanja Ruplu za življenjsko delo. Tudi pri drugih kadrovskih odločitvah je njeno ministrstvo ravnalo izrazito politično.«
