Venezuela še vedno v primežu skrajne revščine; potres razmere zaostril

Novice 31. 07. 2026, 18:10 Marjana Debevec

Venezuela se tudi po odstranitvi nekdanjega predsednika Nicolasa Madure, ki v ZDA čaka na sojenje zaradi številnih zločinov, sooča z veliko negotovostjo in skrajno revščino. Številne strukture njegovega režima so namreč ostale nedotaknjene, vodenje države pa je začasno prevzela Delcy Rodríguez. Venezuela se je nato 24. junija spopadla še z dvema močnima potresoma, ki sta povzročila veliko človeško in materialno škodo. Število smrtnih žrtev je naraslo na 5.546, medtem ko je skoraj 18.000 ljudi izgubilo svoj dom.

O trenutnem stanju v državi sta nam v pogovoru, ki ga je posnela Marjana Debevec, več povedali zdravnica Annie Millán-Gračner, ki se je iz Maracaiba v Posavje preselila pred osmimi leti in Slovenka Marija Voglar, ki se je pred šestimi leti zaradi vse slabših razmer iz Venezuele preselila nazaj v Slovenijo.

Kaj vam o trenutnem položaju pripovedujejo sorodniki in prijatelji v Venezueli? Se njihova izkušnja razlikuje od podobe, ki jo spremljamo v evropskih medijih?

Annie Millan: »Čeprav Nicolás Maduro ni več na oblasti, moji sorodniki in prijatelji pravijo, da se v njihovem vsakdanjem življenju skoraj nič ni spremenilo. Venezuelska valuta se je skozi leta tako močno razvrednotila, da je gospodarstvo danes v veliki meri dolarizirano. Ameriški dolar se uporablja pri številnih vsakodnevnih nakupih, saj ljudje domači valuti ne zaupajo več in z njo zaradi inflacije pogosto ne morejo ohraniti vrednosti svojega denarja.

To povzroča še večje razlike med ljudmi, saj so v boljšem položaju predvsem tisti, ki prejemajo dolarje iz tujine ali imajo dostop do prihodkov v tuji valuti. Podoba v evropskih medijih je lahko nekoliko drugačna, ker se veliko govori o politični spremembi in začetku novega obdobja. Toda za navadne ljudi politična sprememba še ne pomeni dejanske spremembe v vsakdanjem življenju. Moji sorodniki ne čutijo, da bi bilo življenje lažje, varnejše ali bolj stabilno.«

Del državnega aparata in nekdanjih oblastnih struktur je ostal na svojih mestih. Ali Venezuelci sedanje obdobje doživljajo kot resničen politični prehod ali zgolj kot zamenjavo na vrhu oblasti?

Annie Millan: »Po tem, kar mi pripovedujejo sorodniki in prijatelji, večina tega še ne doživlja kot resničen politični prehod. Bolj ga vidijo kot zamenjavo osebe na vrhu oblasti, medtem ko je velik del prejšnjega sistema ostal nespremenjen. V državnih institucijah, vojski, policiji in drugih pomembnih strukturah so še vedno ljudje, ki so bili povezani s prejšnjo oblastjo. Zaradi tega prebivalci ne vedo, komu lahko zaupajo in ali se bo država res začela razvijati v bolj demokratično smer.

Za pravi politični prehod ne zadostuje samo odstranitev predsednika. Potrebne so spremembe v institucijah, neodvisno sodstvo, svobodne volitve, svoboda izražanja in odgovornost ljudi, ki so zlorabljali oblast. Dokler ljudje teh sprememb ne vidijo in ne občutijo, težko govorimo o resničnem prehodu.«

Marija Voglar: »Madura in njegovo ženo so sicer odpeljali, vendar vsi ostali še naprej 'vladajo', strukture ostajajo enake, pod nadzorom in vodstvom Američanov, ki so doslej uvedli le spremembe v zvezi z izkoriščanjem nafte in zlata. Ljudstvo ni opazilo večjih sprememb, morda je represija manjša ali pa so državljani izgubili strah in si upajo več. Odvratno je gledati, kako se nekdanji protiameriški vladarji zdaj uklanjajo Trumpovim ukazom. Zdaj vlada negotovost, vendar z upanjem, da se bo vse spremenilo na bolje; vsaj se že govori o svobodnih volitvah brez goljufij, na katerih bomo lahko sodelovali vsi.«

Državo je 24. junija prizadel še hud potres. Kako je politična negotovost vplivala na odziv države po potresu – na reševanje ljudi, razdeljevanje pomoči in zaupanje prebivalcev v institucije?

Annie Millan: »Potres je pokazal, kako slabo so pripravljene venezuelske institucije. Ljudje so bili v veliki stiski, vendar pomoč marsikje ni prišla dovolj hitro. Primanjkovalo je organizacije, opreme, zdravil, hrane in jasnih informacij. Politična negotovost je položaj še poslabšala, ker ni bilo jasno, kdo sprejema odločitve in kdo je odgovoren za usklajevanje pomoči.

Namesto hitrega in organiziranega odziva države so morali ljudje pogosto pomagati drug drugemu. Veliko dela so opravili sorodniki, sosedje, prostovoljci, verske skupnosti in humanitarne organizacije. Brez pomoči tujih držav, pa bi bila situacija še veliko slabša kot je sedaj. Zato smo lahko vsem, ki so pomagali zelo hvaležni. To je še dodatno zmanjšalo zaupanje ljudi v državne institucije.

Prebivalci so že prej vedeli, da sistem ne deluje dobro, po potresu pa se je pokazalo, da država ljudi ne zna ustrezno zaščititi niti takrat, ko jo najbolj potrebujejo. Zato nekateri menijo, da je sedanja oblast celo manj učinkovita od prejšnje. Ne zato, ker bi bila prejšnja oblast dobra, ampak ker je trenutno sistem še bolj neorganiziran, nestabilen in nepripravljen na tako veliko nesrečo.«

Marija Voglar: »Oba potresa sta razkrila nesposobnost in neučinkovitost vlade; reševalci iz drugih držav so prispeli prej kot naši, kar je pokazalo, da nismo imeli niti opreme, niti strokovnega znanja za soočanje s takšno tragedijo. Ko je prišla vojska, so namesto lopat, s katerimi bi lahko pomagali tistim, ki so ostali pod ruševinami, prinesli orožje; bolj so se ukvarjali s krajo dragocenosti in denarja, ki so jih našli, kot pa s pomočjo. Hvala Bogu za pomoč drugih držav in solidarnost naših sosedov, ki so s svojimi rokami dobesedno rešili veliko ljudi, s čimer so dokazali, da smo velik narod.«

Kakšno vlogo imajo v času po potresu lokalne skupnosti, Cerkev, Karitas in sosedska solidarnost? Je ta medsebojna pomoč značilna za venezuelsko družbo?

Marija Voglar: »Pomoč Cerkve je ključnega pomena. Karitas je institucija, ki uživa zaupanje po vsem svetu; nihče ni želel predati pomoči vladi, pomembna pa je bila tudi pomoč Američanov ter drugih držav, ki so jo upravljale neposredno na terenu. Pomoč bo potrebna še dolgo časa, saj je veliko amputiranih oseb in otrok brez doma in družine.«

So vaši sorodniki doživeli kakšne žrtve? Kakšno je trenutno stanje in kdo vam pomaga?

Annie Millan: »Na žalost sta v potresu umrla dva moja sorodnika. Bila sta bratranec in sestrična po očetovi strani. Čeprav nista bila moja najbližja sorodnika, sta bila še vedno del naše družine, zato nas je njuna smrt zelo prizadela. Preostalim družinskim članom, ki so živeli z njima, je na srečo uspelo pravočasno zapustiti hišo in se rešiti. Vendar je njihov dom danes popolnoma porušen in v njem ni več mogoče živeti. Ostali so brez strehe nad glavo in potrebujejo pomoč pri osnovnih življenjskih potrebščinah ter pri iskanju novega bivališča. Tudi midva z možem jim pomagava po svojih najboljših močeh in v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi.

Ker je venezuelsko gospodarstvo v veliki meri dolarizirano in je domača valuta izgubila velik del svoje vrednosti, je finančna pomoč v ameriških dolarjih za prizadete družine še posebej pomembna. Družina je odprla tudi kampanjo na platformi GoFundMe, zbirajo pa tudi prek PayPal, da bi zbrala sredstva za najnujnejšo pomoč in obnovo življenja po potresu, vendar zastavljeni cilj še ni bil dosežen.

Trenutno so najbolj odvisni od pomoči sorodnikov, prijateljev in drugih ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Položaj je zelo težak, saj niso izgubili samo doma, ter dva družinska člana, temveč tudi 100 let spominov, ki so jih skupaj v tem domu preživeli. Poleg žalovanja se morajo zdaj spopadati še z negotovostjo glede svoje prihodnosti.«