Lampedusa | (foto: Pixabay)
Ljudje, ki so preživeli mučenja v taboriščih v Libiji
Novice Marjana Debevec
Papež Leon XIV. bo danes dopoldne obiskal Lampeduso, kjer bo dopoldne daroval sveto mašo, obiskal pa bo tudi pokopališče in pomol, kamor prispejo begunci. Lampedusa namreč še naprej ostaja otrok, kamor se zateče veliko število migrantov. Se je pa v zadnjih letih po besedah predstavnice Opazovalnice za migracije Mediterranean Hope Francesce Saccomandi v zadnjih letih marsikaj spremenilo.
Predor, da se ljudi izolira
Francesca Saccomandi iz Opazovalnice za migracije Mediterranean Hope je za vatikanske medije pojasnila, da je danes stikov med ljudmi, ki po eni najnevarnejših migracijskih poti iz Libije in Tunizije prispejo na otok, in domačini zelo malo.
Ustvaril se je namreč nekakšen predor, ki se začne za pomolom. Tam ljudi po prihodu spremljajo pripadniki obalne straže in finančne policije, nato pa vodi v t. i. hotspot, ki ni sprejemni center, temveč center za identifikacijo – in to je po njenih besedah zelo pomembna razlika.
Predor se konča na drugi strani pristanišča, ko prispele osebe prepeljejo proti Siciliji.
»Imenujem ga predor zato, ker so nekoč številne zgodbe z Lampeduse pripovedovale o sprejemanju, srečevanju ter solidarnosti domačinov z ljudmi, ki so prispeli na otok. Od leta 2020 se je možnost srečanja med tistimi, ki na otoku živijo, in tistimi, ki nanj pridejo le na poti naprej, zmanjšala na najmanjšo možno mero.«
Pripovedujejo o mučenju...
Mediterranean Hope pa si že od vsega začetka prizadeva spodbujati pobude solidarnosti ter graditi mostove med skupnostmi. Zato so navzoči na pomolu in sprejmejo ljudi v simbolno zelo pomembnem trenutku, ko prvič stopijo na otok po neštetih poskusih prečkanja morja.
»Takrat se zavejo, da so preživeli, včasih pa tudi, da niso prispeli vsi njihovi sopotniki.« Ljudje, ki jih srečujejo, pripovedujejo, da so za pot odšteli več tisoč evrov in da so že velikokrat poskušali priti v Evropo.
»Pripovedujejo o mučenju, ki ga doživljajo v libijskih centrih oziroma taboriščih, o številnih nasilnih dejanjih in deportacijah, ki jih doživljajo tudi v Tuniziji, o dolgotrajnem zadrževanju v puščavi ter o neizmernem trpljenju, ki se vedno znova ponavlja.
Naša naloga je, da ta pričevanja ohranimo in ljudem izrazimo solidarnost na različne načine. Poskušamo biti ob njih s tistim, kar v tistem trenutku najbolj potrebujejo – z obutvijo, saj mnogi prispejo bosi, s toplim čajem ali z oblačili,« je še pojasnila predstavnica Opazovalnice za migracije Mediterranean Hope.
Nujne so varne in zakonite poti
Poseben projekt imajo namenjen tudi otrokom. Podarijo jim nahrbtnik s pobarvanko in risalnim blokom, da bi se lahko počutili opažene, spoštovane in sprejete kot otroci.
Odraslim pa poskušajo posredovati čim več informacij o nadaljnjih postopkih in njihovih pravicah, saj se pogosto ne znajdejo.
Po njenih besedah osrednje izziv za Evropo ostaja, kako zagotoviti varne in zakonite poti za migrante, da se to, kar se danes dogaja, ne bi več ponavljalo.



