Alenka Puhar | (foto: Ana Kovač)
Nekaj besed namesto žvižganja
Komentar tedna Alenka Puhar
Malo mi je nerodno, vendar priznam: pred nekaj desetletji mi je bilo žal, da ne znam žvižgati na prste. Kakšnih štirideset let je tega, kar je to postalo prav koristna veščina. Bil je čas rastoče kljubovalnosti režimu komunistične partije, ko se je začelo »dogajati ljudstvo« in »ulica«. Ljudje niso več hoteli skandirati Tito-Partija!, ampak so vpili, da imajo dost, da so eni lopovi, da jih je treba izgnat… In so tudi žvižgali, topotali, in spuščali zaničljive glasove (ali kako naj se izrazim…)
Na junijski državni proslavi se je med govorom državne predsednice Nataše Pirc Musar oglasilo nekaj žvižganja in to je bilo potem kakšen teden predmet silnega zgražanja. Žvižgi so se oglasili ob besedah, da »je naša 35-letna zgodovina postala tudi zgodovina nenehnih bojev za vpliv na medije, nemalokrat tudi zgodovina poskusov razvrednotenja in utišanja novinarskih razkritij o korupciji, tujem vmešavanju v volitve in o drugih aferah mednarodnih razsežnosti. Tudi napovedani ukrepi proti nevladnim organizacijam in civilni družbi na splošno, ki ima pomembno vlogo v širšem družbenem sistemu zavor in ravnovesij, spominjajo na obujanje starih metod vpliva in nadzora, ki jim je samostojna Slovenija pred 35 leti odločno rekla ne.« In zatem še: »Podrejanje javnih medijev in drugih neodvisnih kritičnih akterjev ni samo napad na svobodo novinarskega dela. Je tudi pot v enoumje, ki vladajočim omogoča, da počnejo, kar želijo, tudi če je to nezakonito, saj jim podrejeni mediji ne bodo gledali pod prste. Spreminjanje javnih medijev v državne in spodbujanje zasebnih medijev v škodo javnih ni razvojno. Vsi si želimo kakovostnega in raznovrstnega programa v vseh medijih...«
Te besede so bile kritično uperjene proti novi vladi, ki jo je sestavil Janez Janša in bile so variacija na očitajoči govor nekaj dni prej. Ko je predsednica sprejela novo vlado, jo je posvarila, kako nesprejemljivo je »omejevanje civilne družbe, poskus nadzora nad posamezniki, onemogočanje sindikalne dejavnosti, omejevanje svobode medijev in morebitni poskusi spreminjanja javne RTV v državno.«
Na slovesnosti ob državnem prazniku je bilo veliko ljudi, ki niso od včeraj in se jim je to očitanje zdelo precej nenavadno. Predvsem pa je kar v prvi vrsti sedelo nekaj pomembnih akterjev, ki niso od včeraj in so živahno sodelovali pri oceni in rabi »metod vpliva in nadzora, ki jim je samostojna Slovenija pred 35 odločno rekla ne«. Že to, da jim oseba, ki k temu odločnemu ne ni tako rekoč nič prispevala, bere levite, je malo čudno. Še bolj, če se njena pridiga opira na »nevladne organizacije in civilno družbo na splošno, ki ima pomembno vlogo v širšem družbenem sistemu zavor in ravnovesij«. Janez Janša, ki se ga je podučevalo, je bil v opisanem času eden vodilnih junakov civilne družbe, akter v nevladnih organizacijah, recimo v druščini mirovnikov, in je bil znan po več prav odločnih ne. Zaradi tega so ga tudi postavili pred sodišče, bil je obsojen in zaprt. Bil je – po tem, ko je bil spuščen iz preiskovalnega zapora, tudi član Odbora za človekove pravice, ki je nastal prav zaradi Janševe aretacije, in ki je po vseh kriterijih daleč najbolj številno, množično, vplivno in za slovensko demokracijo ter samostojnost odločilno gibanje. (Za to dejavnost, mimogrede rečeno, nihče od nas ni bil plačan; res je, da vsega kljubovalnega početja povečini nismo plačali z arestom, z različnimi manjšimi oblikami kazni pa...) Če predsednica tega poglavja zgodovine ne pozna ali se dela, da ne pozna, ne ve, je pozabila - zasluži žvižganje.
V prvi vrsti je sedel tudi Milan Kučan, ki prav tako marsikaj ve o nevladnih organizacijah in civilni družbi ter njenem pomenu, tudi o enoumju. Je mogoče zaskrbljeno napel ušesa ob oceni predsednice, kako »nesprejemljivo je omejevane civilne družbe, nadzor nad posamezniki« in ah, »omejevanje svobode medijev«, kar vse ima, da ne pozabim, »pomembno vlogo v širšem družbenem sistemu zavor in ravnovesij«? No, gotovo je vedel, da bo gospa predsednica o pravem trenutku potegnila zavoro in iz govora odstranila moteče elemente. Recimo to, s kakšno silno nejevoljo je šef slovenskih komunistov spremljal nastajanje nevladnih organizacij in pobude civilne družne v osemdesetih letih. Ali kako se je trudil z nadzorom posameznikov in sejanjem zdrah, da bi bili v teh nevladnih krogih čim manj uspešni. Kako mu ni bilo pod čast pomagati politični in vojaški policiji, da je aretirala Janeza Janšo. In kako je to nastajajočo civilno družbo razglasil kar za fašistično oziroma neonacistično! Do tega sklepa je prišel ob opazovanju silne nekulture, saj so ljudje pisali nesprejemljive stvari in na javnih tribunah topotali z nogami...S to oceno je vsem osebam drugačnih nazorov priskrbel najbolj sramotno nalepko, ki jo zdaj pridno uporabljajo vsi, ki hočejo veljati za leve in progresivne in nasploh za cvet človeštva?! Da zdaj ponovim refren: Če predsednica tega poglavja ne pozna ali se dela, da zanj ne ve, zasluži žvižganje.
Da zdaj rečem še nekaj o novinarski svobodi. Ko sem spomladi gostovala pred tem mikrofonom, sem povedala, da minevajo 4 meseci, kar je Igor Omerza objavil in javno predstavil dve knjigi: Temno stran Dela in Svetlo stran Dela. Gre za tisoč strani skrbno dokumentirane polpreteklosti (nekoč) vodilnega slovenskega časopisa. Razkriva pa, prav neusmiljeno, to, da je tako rekoč vsa vodilna ekipa Dela delovala kot posebni oddelek politične policije. V prvih štirih mesecih Delo ni našlo volje, da bi o teh knjigah karkoli objavilo. No, zdaj so minili še štirje meseci. Delo še zmeraj popolnoma molči. Tako da, kaj naj zdaj, a naj ugibam: Mogoče je pa res strašni Janez Janša preslišal vse lekcije o pomenu svobodnih in neodvisnih kritičnih medijev?
