Dr. Jan Dominik Bogataj: »Kako preseči delitve in najti zdravo samozavest?

Novice 25. 06. 2026, 18:00 Mateja Subotičanec

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« Tako je ob procesih osamosvajanja vzkliknil dr. Jože Pučnik, ki je dolgo želel, da bi Slovenci prišli do lastne države. Tudi mnogi naši predniki so gojili to željo, ki se je slednjič uresničila. Čeprav je nastanek države povezan z mnogimi birokratskimi, mednarodnimi, političnimi in še kakšnimi zahtevnimi opravki, pa ne smemo pozabiti na duhovno podstat.

Slovenci radi ponavljamo, da sta naš narod oblikovala kultura in jezik. Pri tem pa pogosto pozabljamo, da so bile prve zapisane slovenske besede pravzaprav molitev. V času, ko se zdijo družbene delitve globlje kot kdaj koli prej, brat Jan Dominik Bogataj ponuja svež pogled na slovensko identiteto, domoljubje in pomen vere, ki posameznika ne zapira, temveč ga odpira.

Prve slovenske zapisane besede so bile molitev

Ko pomislimo na Brižinske spomenike, se redko zavedamo njihove prave vsebine. Niso bili le neko suhoparno besedilo, temveč iskrena prošnja dragemu Bogu za varstvo, zavedanje lastnih grehov in želja po večnem življenju. Vera je razsežnost kulture, ki vsemu, kar ustvarimo, daje jasen ton in presežno vrednost. Povezuje nas s predniki, ki so skozi stoletja – od rimskih krščanskih staroselcev, irskih menihov v Karantaniji pa vse do Primoža Trubarja – oblikovali prostor, ki ga danes imenujemo domovina. Ta domovina ni nekaj samoumevnega, ampak trden temelj, za katerega moramo biti hvaležni.

»Pridi tvoje kraljestvo« – Ne le na moj vrt, ampak tudi k sosedu

Bogataj opozarja na zanimivo slovensko posebnost: prošnjo iz očenaša »pridi tvoje kraljestvo« pogosto nezavedno spreminjamo in si jo prilagajamo v smislu »pridi k nam«. S tem jo hitro zapremo v lasten, ozek krog – v svojo družino, svojo politično stranko ali na svoj vrt.
V izvirniku pa ta prošnja nima meja. Kliče po kraljestvu, ki prihaja: K sosedu, ki ga srečamo na cesti, k tistemu, ki misli, čuti in verjame povsem drugače kot mi.
Pristna molitev nas zato ne bi smela zapirati v lastne predsodke, ampak nasprotno – odpirati nas mora za drugega in nam pomagati presegati slovensko nagnjenost k hitremu predalčkanju ter ujetosti v zgodovinske spore.

Zakaj nam manjka "italijanske sproščenosti"?

Kot nekdo, ki veliko časa preživi v Rimu, Bogataj vleče vzporednice med slovenskim in italijanskim vsakdanom. Italijanska družba je prav tako politično razdeljena na dva pola, vendar te delitve ljudi v vsakdanjem življenju ne determinirajo in ne obremenjujejo v tolikšni meri kot pri nas.

Slovencem pogosto primanjkuje zdrave sproščenosti, ki pa lahko izbira le iz močne lastne identitete in samozavesti. Če človek pozna svoje dostojanstvo, postane samozavesten. Ta samozavest pa ne prerašča v sovraštvo, temveč daje temelj, da z veliko večjo sproščenostjo sprejemamo drugačne okrog sebe. Pomaga, da jasno vemo, kaj je dobro, pravično in resnično in da znamo ostati neomajni v svojih temeljnih načelih, ko je to potrebno, hkrati pa ostajamo sočutni.

Med nacionalizmom in kompleksom manjvrednosti

Domoljubje je v javnem prostoru ali na družbenih omrežjih včasih tarča posmeha, spet drugič pa se izrablja za ceneno politično nabiranje točk. Kje je torej prava pot?

Dr. Jan Dominik Bogataj poudarja, da domoljubje pomeni preprosto hvaležnost za domovino. Nihče se ni sam postavil v določen zgodovinski čas in prostor – telo, jezik in kultura so nam bili podarjeni. Zdrav odnos do domovine se zato uspešno izogne dvema nevarnima skrajnostma:
• Nacionalizmu: Slepi zagledanosti vase, povzdigovanju nad druge narode in iskanju lažnega ponosa v izključevanju.
• Kompleksu manjvrednosti: Večnemu pritoževanju, pretiranemu primerjanju z drugimi, igranju vloge žrtve in občutku, da smo manj vredni kot večji narodi.

Spoznavanje in ljubezen do lastne kulture nam dajeta trdnost, da vstopamo v odnose z drugimi narodi hvaležno in ponosno, odprto in brez kakršnih koli kompleksov.

Izzivi prihodnosti in klic k budnosti: »Ne bojte se!«

Svet in Slovenija se hitro spreminjata, kar je opazno tudi na ulicah naših mest, kjer se demografska slika spreminja in srečujemo vse več pripadnikov različnih kultur. Prihodnja leta bodo zato velik preizkus za našo zakoreninjenost.

Če bomo globoko in trdno sidrani v svoji istovetnosti, nas srečanje z drugačnostjo ne bo zamajalo. Izognili se bomo tako brezbrižnemu relativizmu brez meja kot tudi radikalnemu obrambnemu strahu pred vsem, kar je tuje.

Zgodovina človeštva je nenehno gibanje in dinamika. Znamenite besede svetega papeža Janeza Pavla II. "Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!" nas opominjajo, da nas pogled na zgodovino ne sme navdajati z obupom ali nostalgijo. Poklicani smo k budnosti in zdravemu razumu, da se ne ujamemo v vlogo pasivnih opazovalcev, temveč ostanemo aktivni in odgovorni do svoje prihodnosti, še meni br. Jan Dominik Bogataj.