Kam je šel Jezus po vnebohodu?

Cerkev na Slovenskem 14. 05. 2026, 14:01 s. Meta Potočnik

V Katoliški Cerkvi obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. V nekaterih evropskih deželah je to dela prost dan, med drugim v Avstriji, Franciji in Nemčiji. Ker je vnebohod vedno v četrtek, si precej ljudi privošči podaljšan konec tedna, kar pomeni še več gneče na cestah proti Hrvaški. A bistvo vnebohoda za kristjane ni sprehod ob morju, temveč vera, da je vstali Jezus živo navzoč v našem življenju po delovanju Svetega Duha in povezanosti med nami.

Nikoli nismo sami

Praznik poudarja pomen Jezusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, na več načinov ostaja navzoč med nami, je v prazničnem jutru za naš radio povedal draveljski župnik, jezuit, p. Egon Hriberšek. »Res je za nas to dokaj težko razumeti, ampak dana nam je obljuba, da imamo tudi mi za naš cilj, da bomo ob Jezusovem drugem prihodu tudi mi s poveličanim telesom pri Bogu. Sedaj gremo tja z dušo, a po obljubi bomo, kakor Marija, tudi mi vzeti v nebesa z dušo in telesom. Tudi nas to čaka in to je lahko naš velik smisel in cilj v življenju, ki nam daje moč in pogum, da ni vse tukaj samo na zemlji, ampak nas čaka še drugo, še lepše življenje.«

Kot je poudaril drugi vatikanski cerkveni zbor, je Kristus navzoč, ko skupnost verujočih kot Cerkev moli ali poje, v Božji besedi, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu in v zakramentih, na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost. »Takrat, 2000 let nazaj, je bil Jezus prisoten na enem kraju, ampak po obljubi Svetega Duha in njegovem delovanju, je pa univerzalno prisoten vsepovsod. Ta Sveti Duh, ki ga je poslal na Binkošti, nam daje moč in pogum, tudi ko je življenju težko. Ne, res nismo nikoli sami.«

Vera ni samo čustvo, ampak takrat, ko pride notranja duhovna suša, je potrebno vztrajati in ostati zvesti. 

Ne smemo pozabiti, da je sam Jezus dejal: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«: »Ob tem pa seveda ne smemo tudi pozabiti, da so učenci morali čakati na izpolnitev Jezusove obljube in to daje smisel tudi našemu čakanju, ko potrebujemo potrpežljivo upanje. Enako kot Jezus, ko je trpel, umrl, je imel položen grob in so tudi takrat tri dni čakali, da je vstal. Bila je tišina, in kakor da se nič ne dogaja. K tej drži smo tudi mi povabljeni. Vera ni samo čustvo, ampak takrat, ko pride notranja duhovna suša, je potrebno vztrajati in ostati zvesti. Vztrajati v skupnosti in v odnosih z drugimi. Bog je z nami, samo mi ga takrat ne doživljamo čustveno.«

Jezus odpira novo razsežnost bližine

Da Jezus ni tisti, ki se poslavlja, pa je v jutranji duhovni misli izpostavil koprski škof Peter Štumpf: »Jezus se ne poslavlja kot nekdo, ki odhaja daleč stran, ampak kot tisti, ki odpira novo razsežnost bližine. To se ne zgodi v Jeruzalemu, ki je središče verske in politične moči, ampak v Galileji, na obrobju, v pokrajini, ki je bila prepletena s poganskimi vplivi. Tam, kjer je Jezus odraščal, kjer je živel skrito življenje, kjer je začel oznanjati Božje kraljestvo. Iz te obrobne dežele se vrača k Očetu in s seboj nosi človeško naravo, ki jo je prejel po materi Mariji. Ne odhaja sam. S seboj nosi vse človeštvo. Gora ima v Svetem pismu poseben pomen. Na gorah se Bog razodeva. Abraham na gori izkusi Božjo zvestobo. Mojzes na gori prejme postavo. Elija na gori sliši Božji glas v rahlem vetriču. Gora Sion postane kraj templja, kraj božje navzočnosti in velikih nalog. Tudi Jezus izbira goro za ključne trenutke. Na gori razglasi blagre, na gori se spremeni pred učenci. Na gori daruje svoje življenje. In zdaj na gori daje svoje poslanstvo.

Zakaj gora?

Ker se na gori vidi dlje. Horizont se razširi. Na gori človek ne vidi samo sebe, svojega mesta, svojih skrbi. Tam se pogled razpre. In prav to Jezus želi svojim učencem, da ne ostanejo zaprti v ozke okvire, v jeruzalemske uličice praznega klepetanja, ampak da vidijo narode, ljudstva in človeštvo. Pojdite in naredite vse narode za moje učence. To ni naročilo za izbrane posameznike, ampak za vse za vso Cerkev. To je poslanstvo, ki presega meje, jezika in kulture.

To je klic, da gremo ven iz obdobja, iz zaprtosti in strahu. In vendar je v tem evangeliju tudi zelo človeška nota. Nekateri so dvomili. Tudi na gori, tudi pred Vstalim Jezusom. Jezus ne čaka, da bodo učenci popolni brez dvomov in strahu. Pošilja jih takšne, kot so. In morda je to tolažba tudi za nas, da ni treba čakati na popolnost, da bi začeli živeti evangeliji. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Ta obljuba je srce vnebohoda. Jezus ne odide, da bi nas zapustil. Odide, da bi bil navzoč na nov način. Ne več omejen s prostorom in časom, ampak navzoč v vsakem človeku, vsakem trenutku navzoč v svoji Cerkvi.

Jutri pa se že začenja binkoštna devetdnevnica pred praznikom binkošti v čast Svetemu Duhu.