Gneča na avtocesti. | (foto: STA)
So zastoji na avtocestah le začetek konca naše pretočnosti?
Novice s. Meta Potočnik
Pred nami je praznik vnebohoda, ki je v Avstriji praznik. Pred nami so poletni tedni, ko bo na naših cestah še več tranzitnih turistov. Zato se namesto sproščenega načrtovanja izletov slovenski vozniki soočajo z izrednim stanjem na naših avtocestah.
Ste se v nepreglednih kolonah pod žgočim soncem kdaj vprašali, ali je sistem sploh še vzdržen? Razmere, ki smo jim priča, niso le posledica trenutnih gradbišč ali nesreč, temveč vrhunec 15-letnega ignoriranja stroke in odločitev, kjer je politika sistematično povozila strokovne argumente.
Slovenija se je znašla v kritični točki, ko se lahko ob vsakem nepredvidenem dogodku promet v državi dobesedno ustavi.
Medtem ko se dnevno po ljubljanskem obroču prepelje čez 100.000 vozil, od česar desetino predstavlja težki tovorni promet, postajajo pravljice o rešitvi s pomočjo železnic kruta realnost – nobena država na svetu ne more 160 kilometrov dolgega konvoja tovornjakov preprosto preseliti na tire.
Smo zaradi zamujenih priložnosti iz preteklosti obsojeni na večurne zastoje in nevarno manevriranje skozi zožena delovišča?
V pogovoru z direktorjem Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala ter poznavalcem cestne infrastrukture in prometa Gregorjem Fickom, smo govorili o tem, zakaj so bila opozorila stroke preslišana, zakaj gradbišča ponoči včasih samevajo in ali sploh še obvladujemo razmere na lastnem avtocestnem križu, ali pa smo nad njim že zdavnaj izgubili nadzor.
G. Ficko, včasih so delovišča prazna ali skoraj nikogar tam. Ali se vam zdi, da bi del lahko v krajšem času naredili bolj učinkovito?
Veliko smo se pogovarjali z našimi člani na zbornici o tem. Moram povedati, da so nekatera dela, ki se lahko izvajajo ponoči, in takrat jih podjetja tudi naredijo. Ne moremo pa vsega delati ponoči. Ne moremo asfaltirati, ne moremo izvajati betonerskih del. Problem imamo tudi v kadrovski zasedbi. Tukaj tudi iščemo rešitve. Vendar situacija je trenutno takšna, kot je. Govoril sem z izvajalci, ki si zelo prizadevajo reševati zadeve na najboljši možni način. Kako se bo zadeva rešila, je tudi vprašanje sodelovanja med naročniki, se pravi med investitorji in izvajalci.
Poletje bo torej zelo zahtevno in stanje boljše kot je danes, ne bo. Kaj pa kultura vožnje? S katerimi navadami pa bi vozniki vendarle lahko prispevali k boljši pretočnosti kljub tem deloviščem?
Pri zoženih pasovih je nujno treba upoštevati signalizacijo. Dars se je pač odločil, da bo poskušal zagotavljati pretočnost z dvema pasovoma v eno in z dvema v drugo smer. Je pa za to zelo malo prostora, zato je manevrski prostor za voznike izredno ozek in tukaj seveda prihaja do neprijetnega občutka utesnjenosti. Izkušeni vozniki s tem seveda nimamo težav. Problem pa nastane tam, kjer na cesto zaide, občasni voznik ali pa ljudje z manj vozniškimi izkušnjami. Takrat pa je možno, da recimo kamion za trenutek zavije malo bolj na naš pas, hitro pride do panične reakcije in je že je nesreča tukaj. Pričakujem več angažiranosti policije in res mi je žal, da je trenutna politika ukinila avtocestno policijo.
Celotnemu pogovoru lahko prilsuhnete v osrednjem delu Mozaika dneva, naše večerne informativne oddaje!
