Potres, iz katerega se je rodila velika solidarnost

Novice 04. 05. 2026, 11:00 Marjana Debevec

V Gemoni blizu Vidma so se včeraj spomnili 50. obletnice uničujočega potresa, ki je zahteval kar 990 žrtev. Somaševanje je vodil predsednik italijanske škofovske konference kardinal Mario Zuppi, ob oltarju pa se mu je pridružilo 19 škofov in 200 duhovnikov, nekaj tudi iz Posočja ter ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Papež Leon XIV. je več kot pet tisoč zbranim vernikom v sporočilu poudaril pomen neutrudnega prizadevanja lokalnih skupnosti, kar je omogočilo hitro obnovo življenja. Furlanija, ki se je znala pobrati po potresu, ostaja večni zgled tega, kaj pomeni skupaj graditi skupno dobro, je še zapisal sveti oče.

Bilo je ob 21. uri tistega 6. maja pred 50 leti, ko je močan potres z močjo 6,5 stopnje po Richterjevi lestvici, ki je trajal 57 neskončno dolgih sekund, uničil Gemono in prizadel na desetine občin v Furlaniji.

Kardinal Zuppi je v nagovoru navedel nekaj zgodb, ki govorijo o strašnem trpljenju ljudi, ki so v potresu izgubili svoje domače, svoje otroke, sozakonce. Med njimi je bila desetletna Rafaella, ki je po potresu ostala invalidna.

»Ostala je ure in ure pod ruševinami svoje hiše. V temi je slišala jok svojega bratca in ga poskušala potolažiti. A ko so prišli reševalci, bratec ni več jokal. Da sta umrla tudi njena mama in oče, je razumela sama. Monsignor Battisti je pripovedoval, da so bolečino brali na pretresenih obrazih, čutili so jo v pripovedih, prekinjenih z jokom.«

Jezus nas kljub temu po besedah kardinala Zuppija spodbuja, naj se naše srce ne vznemirja. Teh besed pa ni izrekel iz nekega varnega ali trdnega položaja svojega blagostanja, saj se je zavedal, da ga bodo kmalu ubili.

»Govori o naši vznemirjenosti in strahu, ki ne mineta niti po 50 letih, ampak nas ljubezen uči, kako se z njima spopasti, da ne ostanemo njuni ujetniki. Jezus gre, da nam pripravi mesto, ker kot tisti, ki ljubi, želi, da bi ljubljeni bili tam, kjer je on.«

Potem ko se je znova navezal na tragedijo potresa pred 50. leti je predsednik italijanske škofovske konference poudaril, da so bili tisti tedni lekcija za vso Italijo in za svet o tem, kaj pomeni delati skupaj, brez delitev in polarizacije, ko vsak da največ od sebe.

»Zato se ne smemo deliti, saj nas to oslabi in naredi nemočne pred tolikšnim trpljenjem. In želel bi si, da bi se danes, tako kot takrat, iz Furlanije razširilo to zavedanje za našo državo, za Evropo, za svet, z resnostjo in ponižnostjo. Niso izgubljali časa za razprave, za delitve, in iz tega prizadevanja so nastale pomembne stvari za vse.«

Ljubezen je po njegovih besedah edina stvar, ki je ostala v Furlaniji, a je tudi edina stvar, ki šteje. Solidarnost namreč spremeni življenja tistih, ki pomagajo, in tudi tistih, ki pomoč prejmejo.

Slovesnost je bila tako priložnost za spomin na uničenje, pa tudi za izraz hvaležnosti vsem tistim iz Italije in tujine, ki so se – tudi zahvaljujoč Cerkvi s kar 81 partnerskimi škofijami – zavzeli za reševanje in pomoč.