Sveti Frančišek Asiški | (foto: pixabay/julianasaldanha)
»Lepota bo rešila svet«
Komentar tedna dr. Andreja Eržen Firšt
Vstopili smo v Marijin mesec maj, ki ga pričenjamo z obhajanjem praznika svetega Jožefa delavca. Praznik je uvedel papež Pij XII., leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela. Lepo je Marijin mesec maj pričeti s spominom na svetega Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika.
Sveti papež Janez Pavel II. je v Apostolski spodbudi o podobi in poslanstvu svetega Jožefa, objavljeni leta 1989 z naslovom Odrešenikov varuh, spregovoril o delu kot izrazu ljubezni z besedami: »Delo je eden vsakdanjih izrazov ljubezni v življenju nazareške družine.
Evangeljsko besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenjska sredstva: bil je tesar. Ta preprosta beseda označuje vsa leta Jožefovega življenja. Človeško delo, posebno ročno, ima v evangeliju izjemen poudarek. Zaradi delavnice, kjer je izvrševal svoj poklic skupaj z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja. Delo, ki je vsakemu človeku pomemben del njegovega obstoja in pot do odrešenja, je dandanes žal vse manj cenjeno in spoštovano. Praznik svetega Jožefa delavca nas opominja, da delo spoštujmo, da je vsako delo častno, če ga kot takšnega opravljamo. Sladek je rezultat dela, so vedeli že antični Rimljani.
Jezusa so v Nazaretu zaradi njegovega očeta in njegovega dela pogosto zasmehovali. V današnji Božji besedi smo poslušali odlomek iz evangelija po Mateju (Mt 13,54-58), kjer se sokrajani ob Jezusovem poučevanju v shodnici čudijo, strmijo in govorijo: »Od kod ima ta to modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? ... Od kod ima vendar vse to?« Jezus jim ob tem odgovori: »Ni brez časti prerok razen v svojem kraju in na svojem domu.« Namesto, da bi Jezusa sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali. Jezus zaradi tega nerazumevanja v Nazaretu ni storil več veliko čudežev. Iz tega evangeljskega odlomka je povzet znameniti rek »Nemo propheta in patria« (Nihče ni prerok v domačem kraju), kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati. Domačini, sokrajani, so pogosto preveč osredotočeni na človekove pretekle napake, sorodstvene vezi ali "navadnost" (npr. "saj je to le tesarjev sin"), da bi prepoznali njegovo modrost ali talent. Pregovor zelo dobro razumemo tudi v današnjem času, ko mnogokrat prehitro človeka sodimo po njegovem izvoru, izgledu in ne po njegovih dejanjih.
Kljub čudežem, ki jih je Jezus storil, so mnogi dvomili o njegovi Božji naravi ter iskali druga dodatna znamenja. Devica Marija je bila tista, ki je dejansko razumela, ki je verovala in se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko je Jezusa gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. S svojo tiho navzočnostjo je Marija Jezusu stala ob strani, vse dni njegovega življenja, do smrti na križu. A Marijino materinstvo se ne konča z Jezusovo smrtjo na križu. Ko učenec po Jezusovem naročilu vzame Marijo k sebi (Jn 19,27), Marija postane Mati nas vseh. Naša priprošnjica, zavetnica, tista, ki je premagala zlo kače in prekletstvo. Pokojni papež Benedikt XVI. je zapisal: »Prekletstvo izgine. Nadomesti ga nova beseda: Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa! (Lk 1,42)
»Tota pulchra es, Maria« Vsa lepa si, Marija je starodavna molitev in hvalnica iz 4. stoletja, ki poudarja Marijino lepoto in popolno čistost brez madeža izvirnega greha. Vsebina te molitve je navdihnila mnoge umetnike, da so ustvarili čudovita dela v glasbeni in likovni umetnosti. Umetnost je namreč pot k Bogu in Božja Mati je ena najbolj pogosto upodabljanih svetih oseb v vseh zgodovinskih obdobjih, od prvih upodobitev v katakombah sv. Priscile v Rimu do danes.
V upodobitvah Marije se ob Božji Materi pogosto pojavljajo sveti možje ter žene in eden najbolj pogosto upodobljenih je zagotovo sveti Frančišek Asiški, katerega 800-letnico smrti obhajamo letos. Asiški ubožec je neizbrisno zaznamoval zgodovino Cerkve, s svojo potjo evangeljskega življenja, ki se je udejanjila v manjših bratih (frančiškani, minoriti, kapucini), ubogih sestrah (klarisah) in laikih, ki jo živijo v svetu (Frančiškov svetni red). Frančiškova karizma ostaja živa kljub časovni razdalji 800 let. O tem priča tudi veliko število romarjev, ki so v dneh od 22. februarja do 22. marca letos v spodnji baziliki svetega Frančiška v Assisiju počastili njegove posmrtne ostanke. Tako kot se je sveti Frančišek v času svojega življenja odpravljal na romanja, da bi počastil relikvije svetnikov, smo bili tudi mi deležni milosti srečanja Frančiškovimi relikvijami.
Kot vedno v življenju, so se tudi tokrat v času izpostavitve svetega Frančiška, pojavili skeptiki, ki jim to dejanje ni bilo po volji. Vsak od nas, ki smo imeli milost srečati se z relikvijami svetega Frančiška, si je lahko ustvaril svoje mnenje. A misel, ki sem jo slišala pri sveti maši v Porciunkuli mi bo vedno ostala v spominu: okostje svetega Frančiška nam pričuje, da je bil on prav tako človek, kot smo mi vsi. A njegova dela in življenje po Božji besedi ga ohranjajo večnega.
Devica Marija je v Frančiškovem življenju zavzemala pomembno mesto. Marija je za Frančiška prapodoba milosti, kjer se srečujeta božje in človeško delo. Da se je Frančišek rad zatekal k Mariji, vidimo v njegovih spisih. V njeno čast je Frančišek prepeval posebne hvalnice, povzdigoval molitve in prav pri sveti Mariji Angelski v Assisiju se je po Frančiškovi želji 3. oktobra 1226 končala njegova zemeljska pot.
Sveti Frančišek je verjel, da je ves svet, narava, živali, sonce, voda, ... odsev Božje lepote. Zanj je bila lepota v preprostosti in harmoniji stvarstva. Namesto razkošja je izbral revščino, kar ni pomenilo zavračanja lepote, marveč njeno drugačno razumevanje. Lepoto je videl v odnosih do soljudi, do narave in do Boga. Ljubezen, sočutje in dobrota so bile zanj najvišje oblike lepote.
»Lepota bo rešila svet« je misel, ki jo v romanu Idiot ruskega pisatelja Dostojevskega izreče knez Miškin. V svetu romana, kjer prevladujejo pohlep, manipulacija, egoizem in moralni razpad, Miškin verjame, da lahko duhovna lepota ljudi spremeni in jih vrne k človečnosti.
Naj nas misel in prizadevanja za notranjo dobroto, sočutje, moralno čistost ter sposobnost odpuščanja spremljajo skozi ves Marijin mesec maj in tudi naprej. Verjemimo v dobroto in lepoto, kot je verjel sveti Frančišek Asiški.
