Turški otroci se radi fotografirajo. Vsi so zelo prijazni z nami. | (foto: Jure Sešek)
Romarsko potovanje: kako nas je jugovzhodna Turčija naučila poslušati in razumeti
Radijski utrip Jure Sešek
Na pot v jugovzhodno Turčijo se nas je odpravilo več kot osemdeset: poslušalci Radia Ognjišče, radijski sodelavci in vodnika agencije Oskar. Namen je bil jasen: raziskovati kraje, kjer so nastajale prve svetopisemske zgodbe in kjer so se oblikovali temelji ver, na katerih stoji tudi krščanstvo. A ne raziskujemo le dežele – z njeno pomočjo raziskujemo sami sebe.
Odhod brez potrebe po razumevanju
Začeli smo doma, v Šenčurju, s sveto mašo. Direktor Radia Ognjišče Franci Trstenjak nam je v homiliji dal prvo duhovno spodbudo: pot ima smisel, če gremo nanjo odprti, brez potrebe, da vse takoj razumemo ali razložimo. Bolj pomembno je, da pustimo, da nas nagovori. Po maši je sledila še potovalna spodbuda direktorja agencije Oskar, Oskarja Savarina. Ni nam govoril o programu, ampak o drži. Poudaril je, da ne potujemo zaradi dežele same, ampak zaradi sebe.
Ne bomo se trudili razumeti Turčije, temveč bomo dovolili, da Turčija nagovori nas. Če bomo odprli notranja vrata, bomo s poti odnesli veliko več, kot če bi zgolj zbirali vtise.
S to popotnico smo v naslednjih dneh stopali po poteh, kjer so hodili Abraham, Mojzes in Job, ter se dotaknili časov, ko vera še ni bila zapisana, temveč je živela v ljudeh.
Mesto prehodov in napetosti: Diyarbakir
Diyarbakir je mesto, ki ga ne razumeš brez zgodovine. Črni bazaltni zid, dolg skoraj šest kilometrov, daje jasno vedeti, da je šlo skozi stoletja za strateško pomembno točko. Rimljani so tukaj zgradili most in s tem dobesedno povezali dve obali in dve civilizaciji. Povezali zahodno, anatolsko stran mesta z mezopotamskim zaledjem na drugi strani reke - dve obali in dva kulturna svetova.
Tam se je lahko dogajalo življenje: trgovina in stik med ljudmi.
Spor med Kurdi in turško državo v Diyarbakirju je del sedanjosti, ki ga je mogoče zaznati v vsakdanjem utripu mesta.
Zvoki vere in izgubljena obala Tigrisa
Sveta maša v armenski cerkvi in sprejem v armenski skupnosti je bila eden pomembnejših duhovnih trenutkov dneva. Nagovoril nas je armenski patriarh iz Istanbula, zazvenele pa so tudi kurdske pesmi, imenovane denge. Gre za stare pripovedne pesmi o ljubezni, smrti, vojni in odnosu z Bogom. Ker Kurdi nimajo zapisane verske tradicije v obliki svetih knjig, so nosilci identitete njihov spomin, pesem in beseda.
Popoldne smo se spustili v dolino Tigrisa. Veliki državni projekti so z zajezitvijo rek prinesli elektriko, hkrati pa preselitev deset tisočev ljudi. Pod vodo je ostalo več sto arheoloških najdišč – tudi Hasankeyf, eno najstarejših stalno poseljenih krajev na svetu. Reka, ki je nekoč ločevala civilizacije, je danes prekrila izgubljeno zgodovino.
Tur Abdin: Vera, ki se prenaša z življenjem
Zjutraj se potrdi občutek, da potovanje ni naključno umeščeno v dneve. Nekdo pripomni, da je danes dvakrat najlepši dan potovanja. Prvič zato, ker je ta dan tisto, kar imamo: včerajšnjega ni več, jutrišnji je neznanka. Drugič zato, ker je nedelja – dan, ki mu že po definiciji damo več prostora.
Midyat leži v središču pokrajine Tur Abdin, ki jo pogosto imenujejo zibelka sirskega krščanstva. V mestu s 120 tisoč prebivalci skupaj živijo kristjani, muslimani in jezidi.
Jezidi in iskrica svetlobe
Dopoldne nas pot vodi v zapuščeno jezidsko vas. Hiše so prazne, življenje se je umaknilo drugam, pokopališče pa je urejeno. Ta kontrast pove veliko: za jezide smrt ni konec, ampak del poti. Nimajo svete knjige in zapisanih verskih pravil. Vse se prenaša ustno.
Njihova temeljna misel je preprosta: človek se rodi z iskrico svetlobe v sebi, naloga življenja pa je, da ta iskrica ne ugasne.
Skupnost je zanje pomembnejša od posameznika. Ne poznajo individualizma in prav ta povezanost jim je omogočila preživetje, čeprav sodijo med najbolj preganjana ljudstva sveta (muslimanski svet jih pogosto ni sprejemal, ker ne ločujejo dobrega in zla na način kot islam).
Jezidi so stara verska skupnost kurdskega prostora. Njihova vera ni ne krščanska, ne muslimanska, temveč samostojna vera z elementi različnih verovanj.
Oče naš v aramejščini
Sledi obisk samostana Mor Gabriel, enega najstarejših še delujočih krščanskih samostanov na svetu (iz četrtega stoletja). V njem živi okoli šestdeset menihov. Sprejme nas profesor aramejščine, ki tukaj poučuje študente z vsega sveta. Zmoli Oče naš v aramejščini, jeziku, ki ga je govoril Jezus. Mi ga zmolimo po slovensko.
Popoldne v vasi Dereici sledi sveta maša skupaj z domačini. Sodelavec Izidor mi pozneje zaupa kaj ga je prevzelo: »Nihče ni razlagal o veri. Živeli so jo.« Slišali smo o tem, kako so se ob suši v vasi na trgu zbrali pripadniki različnih verstev, vsak je po svoje molil za dež, a molili so skupaj. To je konkretna teološka razprava o ekumenizmu.
V svetu očakov: Preplet življenja in zgodovine
Vstopimo v svet Abrahama, Mojzesa in Joba. V Sogmatarju, enem redkih ohranjenih krajev Sabijcev, ugotovimo, da vera in življenje nista bila ločena. Sabijci so opazovali nebo, zvezde, planete in iskali red v vesolju. Vas je bila zgrajena kot preslikava neba, celotna naselbina je bila svetišče. Ni naključje, da je Abraham od tod odšel na svojo pot.
Sveto mašo imamo na prostem, nad jamo, kjer naj bi živel Mojzes. Arheološki prostor ni ograjen, otroci se gibljejo okoli nas. Vse okrog nas je življenje in je zgodovina.
Posebej močna je misel, da je gost v teh krajih od Boga poslan. Denar ni tisti prvi odziv. Odnos je.
Dan zaključimo v Šanliurfi (nekdanji Urfi), mestu Abrahama.
Gobekli Tepe je svetišče, staro skoraj 12 tisoč let. Monoliti tehtajo tudi po šest do devet ton. Trikrat starejši so od egipčanskih piramid in dvakrat starejši od Stonehengea. Pomembno pa je, da to ni bivališče, ampak svetišče.
Če je doslej veljalo, da se je človek najprej naselil, začel obdelovati zemljo in šele nato razvil vero, Göbekli Tepe to obrne.
Gobekli Tepe in Nemrut: ko se razumevanje obrne
Če vas zgodovina in arheologija prej nista posebej zanimali, tu dobita zaporedje in pomen. Gobekli Tepe je svetišče, staro skoraj 12 tisoč let. Monoliti tehtajo po šest do devet ton, lokacija pa je trikrat starejša od egipčanskih piramid.
Če je doslej veljalo, da se je človek najprej naselil, začel obdelovati zemljo in šele nato razvil vero, Gobekli Tepe to paradigmo obrne. Tukaj se zdi, da je vera starejša od naselbine. Čeprav za znanost ostaja uganka, je dejstvo eno: iskanje presežnega se je začelo zelo, zelo zgodaj.
Tišina med bogovi
Na poti proti Adiyamanu vozimo po trasi nekdanje Svilene ceste, po kateri je več kot 1700 let teklo blago iz Kitajske proti Rimu. Tovor kamele (do 250 kg) je bil v Rimu vreden toliko kot enaka teža zlata. Ob takšnih podatkih zgodovina ni več oddaljena.
Vzpon na goro Nemrut opravimo vsi. Kralj Antioh I. si je tukaj postavil spomenik med bogovi. Danes stojijo njegove kamnite glave, telo ideje pa se je razsulo. Na vrhu ni potrebe po razlagi. Samo veter, kamen in pogled. In tišina, ki pove dovolj.
