Mag. Slavica Trstenjak: Kot ravnateljica sem morala kdaj tudi kaj skuhati ali počistiti

Naš gost 04. 04. 2026, 18:00 Nataša Ličen

Mag. Slavica Trstenjak je pedagoginja in dolgoletna ravnateljica Osnovne šole v Negovi, ki je pomembno zaznamovala razvoj šole in lokalne skupnosti. Posebej je znana po prizadevanjih za širjenje humanističnih vrednot v vzgoji ter po ohranjanju dediščine psihologa Antona Trstenjaka.

Občina Gornja Radgona je razglasila leto 2026 za Trstenjakovo leto, ker je letos sto dvajset let od rojstva in trideset let od smrti Antona Trstenjaka, enega najpomembnejših slovenskih mislecev. Skozi vse leto se vrstijo številni kulturni, znanstveni in spominski dogodki, ki prikazujejo številne vidike njegove zapuščine. Trstenjak je dejal, dokler se o nekom govori, tako dolgo ta človek živi.

Trstenjak bi rekel: Bodimo svetloba drug drugemu. Bodimo toplota človeku, da se bo drug lahko ogrel ob nas. Imejmo odprto srce, če nas kdo potrebuje. Poslušajmo ga, že to je veliko.

Mag. Slavica Trstenjak: »Dediščino sem želela predati naprej. Jo predati tudi svoji družini. Pomirjena sem, ker se je zgodilo tako. Ob praznikih je prav, posebej ob največjem krščanskem prazniku, da kot družina sedemo skupaj in ne pozabimo tudi na molitev. Bojim se, da je je vedno manj in manj. Po naših babicah, ki so veliko molile za nas, smo zdaj mi na tem, da tudi z dediščino molitve nadaljujemo. Molitev veliko pripomore. Vem, da spreminja odnose. Tudi tistim, za katere molimo, se začnejo spreminjati.

Molitev je tudi meni pomagala pri magistrski nalogi. Vem, da je bil z menoj dr. Trstenjak. V nekem trenutku se mi je ustavilo pri pisanju, prosila sem Boga in dr. Trstenjaka, molila: »Ti veš, v kakšni stiski sem«. Prišel je neko noč v sanjah in rekel: »Vse bo dobro.« In odšel. To me je pomirijo, vse bo dobro. In res je bilo, prihajali so ljudje, ki so mi pomagali vsak na svoj način. Vse se je na nek način zložilo.

Molitev mi je pomagala, da na koncu povzetka magistrske naloge nisem pisala jaz, da je mojo roko vodila neka druga roka, od tam zgoraj. Včasih se je treba prepustiti. Se dati voditi svetemu Duhu in molitvi. V to verjamem.

»Kot nekdanji ravnateljici Osnovne šole v Negovi, ki je poimenovana po Antonu Trstenjaku, se mi zdi prav in zelo pomembno ohranjati spomin nanj, tudi za tiste, ki prihajajo za nami.« Na vprašanje, koliko in kaj se je spremenilo v dveh desetletjih, je odgovorila: »V tem času se je res nekaj spremenilo. Spremenile so se družine, spremenili so se zato tudi otroci, spremenil se je odnos do šole in do šolskih obveznosti. Spremenili smo se učitelji in ravno tako ljudje, ki živimo v neki skupnosti.

»V obdobju »ravnateljevanja« so bili padci in vzponi. Vedno je tako. Gledaš naprej, iščeš pravo pot za svoje učence in tudi učitelje. Iščemo smisel, da so naši otroci pripravljeni na življenje. To je tudi eden izmed najpomembnejših ciljev vzgoje in izobraževanja, priprava otrok, da bodo ob zaključku osnovnošolskega izobraževanja, vedeli, kaj je njihova pot v življenju.«

»Najprej sem bila zaposlena na večji srednje mestni šoli z več kot tisoč otroki. Ko prideš na manjšo, vaško šolo, ugotoviš, da so prednosti. Veliko lažje mi je bilo delati na takšni manjši šoli, čeravno si odgovoren za vse. Se je tudi zgodilo, da je bilo treba iti v kuhinjo pa kaj skuhati, je bilo treba tudi kdaj kaj počistiti. Ko si ravnatelj na majhni šoli, si ravnatelj za vse, poprimeš za vsako delo.«

Majhna šola je kot večja družina, poznaš vsakogar, okolje, kako deluje, poznaš starše, utrip v družini, kar je bilo meni zelo pomembno. Tudi otroke sem vse poznala po imenu.

Tudi manjše šole morajo imeti vse, kar imajo velike. Na majhnih moramo kar precej garati, da gremo lahko v istem utripu naprej, kot velike. Ravnatelji smo imeli tudi obvezo v razredu. Tega sem bila zelo vesela. Stik z učenci ohranja vez, da sem vedela, kaj potrebujejo učenci in kaj učitelji. Imela sem uvid v dogajanje na šoli. Ponosna sem, da mi je v vseh letih to uspelo ohraniti. Zadnji dve leti pred upokojitvijo sem bila v podaljšanem bivanju. Mnogi so se čudili moji odločitvi, vendar sta bili skoraj najlepši. Poslanstvo biti učitelj mi je bilo najvišje, višje kot biti ravnatelj. Edino prava odločitev je bila, da sem prepustila mesto mlajšemu, ki opravlja odlično delo.«

»Na šoli smo se usmerili v zbiranje gradiva o dr. Antonu Trstenjaku. Če bi kdo potreboval kakšne podatke, smo uredili posebno sobo in jo opremili s knjigami, zapisi, slikami ... Trstenjakovo sobo smo potem preselili v Negovski grad, kjer je dosegljiva še širši javnosti.«

Eno srečanje z dr. Trstenjakom sem doživela. Bil je hudomušen, veseljak. Gromkega glasu. Spominjam se njegovega pogleda na barve, ki jih je določil za prostore v naši šoli. Razredi so svetlih barv, zbornica v zeleni in oranžna za jedilnico.

O dr. Trstenjaku so v trajen spomin nanj pripravili tudi film o njegovem življenju, delu in zapuščini, da bi čim več ljudi izvedelo o njem. Na šoli so izdali tudi Zbornik ob 230. letnici šolstva v Negovi, v katerem so zbrani tudi njegovi spomini na Negovsko šolo. Ob Trstenjakovem letu se je odvilo že veliko dogodkov, izpeljali so že Trstenjakov pohod, Trstenjakove dneve, tudi srečanje nagrajencev dr. Trstenjaka. Pripravljajo pa Simpozij z naslovom »Trstenjak - graditelj mostov«. Na osnovni šoli bodo imeli okroglo mizo o izzivih manjših, podeželskih šol in njihovi pomembnosti za slovenski prostor. Sledil bo še en simpozij jeseni, oktobra v Ljubljani na ZRC SAZU, v organizaciji Marka Jesenška in ob obletnici smrti dr. Antona Trstenjaka bo konec septembra še sveta maša.

»To je velikan, ki nima meja, širokega enciklopedičnega znanja, bil je dobrotnik Samarijan, ki je poslušal ljudi v stiski. Po ure in ure, tudi globoko v noč, je poslušal. Znal je poslušati. Njegov jezik je v zapisani obliki pristno slovenski, s pridihom arhaičnosti. Bil je med prvimi tudi s spisanimi navodili za katehete. Dejal je, spoštovanje mora biti obojestranski odnos. Ne sme pa biti otrok v središču sveta. Ravno to, kar zdaj počnemo. Otrok mora izkusiti tudi neuspeh, žalost, doživeti in preživeti izzive, kar ga pripravi na odzive ob stiskah.«