Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Ženske oblike in enakost med spoloma v slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Slovenski prostor je bil vedno zelo pozoren do ženskega spola. Seveda vse ni bilo in ni v redu, marsikaj moramo še izboljšati, če hočemo doseči enakopravnost in spoštljivost do žensk, ki jim pravimo šibkejši spol. Toda krščansko-humanistični temelji s poudarjeno socialno in solidarno noto, čemur je zavezana slovenska družba in to živi, so zelo dobra osnova, da ženske imajo enakovredni položaj v slovenski družbi.
Mnogo žensk je na zelo pomembnih položajih v gospodarstvu, politiki, sodstvu, šolstvu, v celotni družbi. In ta enakopravnost se kaže tudi v slovenskem jeziku. Mogoče ni odveč, da na tem mestu omenimo tudi Zofko Kveder. Zofka Kveder (1878–1926) bila ena prvih in najpomembnejših slovenskih modernističnih pisateljic, ki je v svojem delu vztrajno zagovarjala položaj in pravice žensk. Njena proza – med drugim Misterij žene, Njeno življenje in številne črtice – odpira teme ženskega izobraževanja, družbene neenakosti in osebne svobode. Velik del življenja je ustvarjala v Pragi in Zagrebu, kjer je pomembno vplivala na kulturno življenje in povezovala slovenski ter širši slovanski prostor.
In Zofki Kveder smo v osnovnih in srednjih šolah ter na fakulteti, naša generacija 50+, rekli Zofka Kvedrova, tudi Luizi Pesjak (1828–1898) so naši učitelji rekli Luiza Pesjakova, ki je bila ena prvih slovenskih pesnic 19. stoletja in je pomembno prispevala k uveljavitvi ženskega literarnega ustvarjanja, znana je po pesniški zbirki Vijolice (1864), ki velja za prvo samostojno knjigo slovenske pesnice.
Tovrstno pridevniško poimenovanje načeloma ni pomenilo negativne konotacije, sicer ne bi bila v Ljubljani poimenovana tudi ulica v Šiški. Nedaleč od tukaj, kjer snemamo našo oddajo, je Zofke Kvedrove ulica. Če danes pogledamo rabo, se danes ob letu Zofke Kveder (pregled spletnih strani, posvečenih Zofki Kveder), je v ospredju nepridevniško izražanje priimka. V slovenščini smo na splošno imeli manj običajno knjižno tradicijo pridevniški priimkov za ženske osebe, kar pa je bilo v mnogih slovanskih jezikih, npr. v bolgarščini, ruščini, češčini, povsem običajno. Češki priimki so povsem nezaznamovano poimenovani, Jitka Veroňková Janiková, Zdena Palková, Barbora Hedbavna, če omenim samo svoje kolegice fonetičarke iz Prage.
Za slovenščino torej nepridevniško izražanje ženskih priimkov ni nekaj neobičajnega, še posebej v današnjem času. Pravopis iz leta 2001 na strani 119 pravi: »Kot priimek uporabljamo posamostaljeno obliko svojilnega pridevnika iz ustrez nega lastnega imena, npr. pri priimku Kveder: Kvedrova, Kvedrove itd. Zofka Kvedrova, Zofke Kvedrove itd. (neuradno).« Tukaj je dodano neuradno, kar se gotovo nanaša na Zofka Kvedrova, torej uradno poimenovanje Zofka Kvedrova ni ustrezno.
V eni točki prej na str. 118 pa pri ženskih priimkih jasno pravi, da moške oblike priimkov »spremenijo spol in preidejo v 3. žensko sklanjatev (navadno le v zvezi z imenom), imena s končnico -a pa tudi v 1. žensko sklanjatev: Kveder – Zofka Kveder Bratina– Medana Bratina Kobilca– Ivana Kobilca Zofke Kveder itd. Medane Bratina/Medane Bratine itd. Ivane Kobilca/Ivane Kobilce itd.«
Glede na aktualen pravopis in tudi današnjo rabo bi torej morali popraviti tudi ulico v Ulica Zofke Kveder, seveda z uporabo rodilnika, priimek se pri ženskah načeloma na sklanja.
Zanimivo je bilo in je še izražanje pri dvojnih priimkih. Če tukaj omenimo samo posebnost, ki nam je delala težave v preteklosti, tudi pri omenjeni pisateljici: Zofka Kveder - Jelovšek. Če
je šlo za dvojno ime, torej dva priimka, smo pisali nestični vezaj. Nestični vezaj je prisoten tudi pri zemljepisnih imenih Šmarje - Sap, Gozd - Martuljek, Rače - Fram. Tukaj je bilo kar nekaj težav pri pisanju, saj ljudje niso mogli razumeti, zakaj dvojna imena, torej pomen vezaja 'in', enkrat narazen, drugič skupaj. V novem Pravopisu 8.0, ki je v procesu urejanja, je predlog jasen (predlog Pravopisa 8.0, paragraf 102 v poglavju Ločila):
»/M/ed deli zemljepisnih in stvarnih dvojnih imen, v katerih sta združeni dve samostojni lastnoimenski enoti: Šmarje-Sap ▪ Hrastje-Mota ▪ Pri Cerkvi-Struge ▪ Hrib-Loški Potok ▪ Gozd-Martuljek ▪ Furlanija-Julijska krajina /.../ Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite.«
Prav tako je pri dvojnih ženskih priimkih v predlogu Pravopisa 8.0 (razdelek Dvojna poimenovanja in imena v Slovničnem orisu za pravopis) navedeno:
»Ada Vidovič Muha, rod. Ade Vidovič Muha/Muhe; Marjeta Novak-Kajzer, rod. Marjete Novak-Kajzer; fr. Irène Joliot-Curie, rod. Irène Joliot-Curie.«
Kot vidimo tukaj, se pri priimkih na samoglasnik, Ade Vidovič Muhe, lahko sklanja tudi del dvojnega priimka, saj sta pomensko enakovredna.
Temu pravilu je v Pravopisu 8.0 dodano še »pero«, dodatni opis: »Odločitev, ali bo med sestavinama dvojnih osebnih imen ali priimkoma vezaj ali ne, je prepuščena izbiri nosilca. Zapis brez vezaja se vse bolj uveljavlja (Gregor Novak-Horvat > Gregor Novak Horvat).«
Pri tem je naveden primer za moško osebo, kar kaže enakopravno obravnavo spolov.
Pri tem bom izpostavil osebno izkušnjo. Priimek svoje mentorice Ade Vidovič Muha sem namreč pisal najprej z vezajem, po logiki prirednih zloženk, tudi dvojnih imen pri avtorjih pravopisa (Breznik-Ramovš). Preprosto pravilo pri prirednih zloženkah je, da če sta obe enakovredni, tj. da nam vezaj pomeni 'in', Vidovič in Muha. Kot recimo tudi pri pridevnikih (Kmetijsko-gozdarska zbornica, slovensko-madžarski slovar, slovensko-angleško-nemško-češki slovar).
In zato sem skrbno pisal vezaj, da bi bilo pravopisno pravilno. Potem so me podučili, da moram pisati nestični vezaj, proti koncu mojega podiplomskega študija je že bilo brez vezaja. Torej jezik se spreminja, včasih, ko so družbene spremembe intenzivnejše, celo knjižni jezik precej hitro.
Še tole moramo omeniti. Pri nestičnem vezaju je danes težava tudi pri pisanju v urejevalnikih besedila, ki nam nestično črtico takoj podaljšajo. Tukaj pa potem nastane pomišljaj, ki ima povsem drugo funkcijo, tudi skladenjsko, saj ga uporabljamo za bolj izrazito ločevanje med deli stavka.
Naj za konec tega kratkega razpravljanja o poimenovanje ženskih oblik v slovenščini omenimo, da je v slovenščini žensko poimenovanje poklicev že tradicionalno tudi pri bolj intelektualnih in družbeno vplivnejših poklicih: učiteljica, profesorica, ministrica, inženirka itd.
Tudi pri strokovnih nazivih imamo izraze: diplomantka, doktorica, magistrica, pa tudi magistra, kje je tradicionalno naziv mag. farm., in sicer je strokovni naslov, ki ga pridobi diplomant enovitega magistrskega študija farmacije »magister/magistra farmacije (mag. farm.)«. Razlikovati moramo magistro farmacije in magistrico industrijske farmacije, ki je novejša veda in novejši študijski program. Magistrantke torej pridobijo naziv magistra oz.
magistrica, medtem ko imajo moški magistranti vedno naziv magister, in sicer magister farmacije oz. magister industrijske farmacije.
Zanimiv primer pri ženskih poimenovanjih je še dekanja, za vodjo fakultete, kar se je na Univerzi v Ljubljani kar ustalilo, toda na primorski poslovni fakulteti imamo dekanico prof. dr. Tatjano Horvat (https://www.fm-kp.si/predstavitev/organiziranost/vodstvo).
Na Franu v SSKJ2 najdemo izraz dekanka, ki pa je tudi termin v agronomiji, zato se ta izraz ni uveljavil. dekánka -e ž (ȃ) 1. predstojnica fakultete; dekanja, dekanica: nova dekanka še ni nastopila svojega mandata; dekanka fakultete za farmacijo 2. agr. zelo debela, okusna hruška: prodajati dekanke / julijska dekanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 3. 2026.
Čisto na koncu pa bi se vrnil še k svoji stroki. Strokovnjak za glasoslovje je v slovenščini poimenovan kot glasoslovec, s tujim izrazom fonetik oz. fonolog. Za področje fonologije lahko brez težav tvorimo fonologinja, za fonetiko pa se uporablja izraz fonetičarka, po hrvaškem zgledu. Toda če to odmislimo, je to prav lepo izgovorljiv in uporaben termin.
Ženske imajo v slovenskem jeziku in kulturi pomembno mesto, kar se odraža tudi v jeziku. Na popolni enakovrednosti obeh spolov bomo seveda še morali delati. Mogoče si bomo morali prizadevati tudi v za koga bolj konzervativno smer. Poudarjati bomo morali ženskost in spoštovanje vsake ženske, od matere, redovnice, samske, poročene, ločene ali samo preprosto ženske osebe, predstavnice t. i. »šibkejšega« spola, ki gledajo na svet drugače, kot nasprotni, moški, t. i. »močnejši« spol, ki pa ob sebi načeloma potrebuje močno oporo. Načeloma ženske, žene, tiste, ki držijo vsaj tri vogale hiše, kot pravi slovenski pregovor. Zato vse najboljše ob dnevu žena in materinskem dnevu, draga žena, mami, babi, drage ženske, ker brez mladih, ki ste jih zares spravile na svet prav vé, se ta naš človeški rod ne bo ohranil niti razvijal. Niti naš jezik. O spolsko občutljivem izražanju, tudi o primerih Fajon je poletela v Iran, pa enkrat kasneje, npr. v maju, dnevu ljubezni.
