Papež Leon XIV. | (foto: Vatican Media)
Nehajte, čas je za mir
Papež in Sveti sedež Rok Mihevc Vatican News
Med molitvenim bedenjem za mir v svetu je papež Leon XIV. pozval voditelje narodov, naj prenehajo z načrtovanjem vojaškega oboroževanja in smrtonosnih dejanj ter sedejo za mizo dialoga in posredovanja.
Poudaril je tudi, da bo Cerkev vedno vztrajala pri klicu k miru, tudi takrat, ko zavračanje logike vojne vodi v nerazumevanje ali prezir, ter bo spodbujala poslušnost Bogu pred vsako človeško oblastjo. »Prejemam nešteto pisem otrok z območij konfliktov. Ko jih beremo, skozi prizmo nedolžnosti zaznamo vso grozo in nečlovečnost dejanj, s katerimi se nekateri odrasli celo ponašajo.«
S tem pretresljivim opominom je na včerajšnjem bedenju v baziliki svetega Petra, kjer se je zbralo približno deset tisoč vernikov, pozval naj prisluhnemo glasovom otrok. Ob meditacijah cerkvenih očetov so molili rožni venec, med molitvijo pa so prižigali sveče z ognjem iz svetilke miru v Assisiju, ki neprestano gori ob grobu sv. Frančiška. Pozval je k združitvi moralne in duhovne moči vseh ljudi, ki verjamejo v mir ter pomagajo celiti rane vojne. »Dragi bratje in sestre, seveda obstajajo neodložljive odgovornosti voditeljev narodov. Njim kličemo: nehajte! Čas je za mir! Sedite k mizam dialoga in posredovanja, ne k mizam, kjer se načrtuje oboroževanje in se odločajo dejanja smrti!«
Ob tem pa je poudaril, da odgovornost ne leži le na voditeljih, temveč na vseh ljudeh, ki morajo vojno zavračati tudi v dejanjih. »Molitev nas zavezuje, da spreobrnemo vse, kar v naših srcih in mislih ostaja nasilnega: spreobrnimo se h Kraljestvu miru, ki se dan za dnem gradi v hišah, v šolah, v soseskah, v civilnih in verskih skupnostih, ter s prijateljstvom in kulturo srečanja jemljimo teren polemiki in vdanosti v usodo. Vrnimo se k veri v ljubezen, v zmernost, v dobro politiko. Vzgajajmo se in si za to osebno prizadevajmo, vsak v skladu s svojim poklicem. Vsak ima svoje mesto v mozaiku miru!«
Svoje sporočilo pa je zaključil z željo, da bi mir vstalega Kristusa dosegel vse ljudi – in z odločnim opominom, da je mir mogoč, če ga živimo vsak dan.
Celotno razmišljanje papeža pri molitvenem bedenju
Dragi bratje in sestre, vaša molitev je izraz tiste vere, ki po Jezusovih besedah prestavlja gore (prim. Mt 17,20). Hvala vam, da ste sprejeli to povabilo, se zbrali tukaj, ob grobu sv. Petra in na tolikih drugih krajih sveta, da bi prosili za mir. Vojna deli, upanje združuje. Oblastnost tepta, ljubezen dviga. Malikovanje slepi, živi Bog razsvetljuje. Malo vere, drobtinica vere je dovolj, predragi, da se skupaj kot človeštvo in s človeštvom soočimo s to dramatično uro zgodovine. Molitev namreč ni zatočišče, da bi se odtegnili svoji odgovornosti, ni pomirjevalo, da bi se izognili bolečini, ki jo povzroča toliko krivic. Molitev je najbolj zastonjski, univerzalen in eksploziven odgovor na smrt: smo ljudstvo, ki že vstaja! V vsakem od nas, v vsakem človeku notranji učitelj uči mir, spodbuja k srečanju, navdihuje prošnjo. Torej dvignimo pogled! Dvignimo se iz ruševin! Nič nas ne more zapreti v že napisano usodo, niti v tem svetu, v katerem se zdi, da ni dovolj grobov, ker se življenje še naprej križa, se uničuje, brez pravic in brez usmiljenja.
Sveti Janez Pavel II., neutrudni pričevalec miru, je v kontekstu iraške krize leta 2003 ganjeno dejal: »Pripadam tisti generaciji, ki je doživela drugo svetovno vojno in jo preživela. Moja dolžnost je, da vsem mladim, vsem mlajšim od mene, ki sem doživel to izkušnjo, povem: 'Nikoli več vojne!', kot je rekel Pavel VI. ob svojem prvem obisku v Združenih narodih. Storiti moramo vse, kar je mogoče! Dobro vemo, da mir za vsako ceno ni mogoč. Vendar vsi vemo, kako velika je ta odgovornost« (Angelus, 16. marca 2003). Njegov poziv, ki je tako zelo aktualen, nocoj sprejemam za svojega.
Molitev nas vzgaja za delovanje. Omejene človeške možnosti se v molitvi združijo z neskončnimi Božjimi možnostmi. Misli, besede in dela tedaj prekinejo demonsko verigo zla in začnejo služiti Božjemu kraljestvu: kraljestvu, v katerem ni meča, ne dronov, ne maščevanja, ne banaliziranja zla, ne krivičnega dobička, ampak samo dostojanstvo, razumevanje, odpuščanje. Tukaj je nasip zoper tisti delirij vsemogočnosti, ki okoli nas postaja vedno bolj nepredvidljiv in agresiven. Ravnovesja v človeški družini so močno porušena. V govore smrti vlečejo celo sveto Božje ime, Boga življenja. Tedaj izgine svet bratov in sester z enim samim Očetom v nebesih in kot v neki nočni mori se v resničnost naselijo sovražniki. Namesto klicev k poslušanju in srečanju se vsepovsod čujejo grožnje. Bratje in sestre, kdor moli, se zaveda svojih meja, ne ubija in ne grozi s smrtjo. Nasprotno pa je smrti podjarmljen tisti, ki je živemu Bogu obrnil hrbet, da bi iz samega sebe in iz svoje moči naredil nemega, slepega in gluhega malika (prim. Ps 115,4-8), kateremu žrtvuje vse vrednote in si domišlja, da bo ves svet pred njim pripognil kolena.
Dovolj je malikovanja samega sebe in denarja! Dovolj je razkazovanja moči« Dovolj je vojne! Resnična moč se kaže v služenju življenju. Sveti Janez XXIII. je z evangeljsko preprostostjo zapisal: »Od miru imajo koristi vsi; posamezniki, družine, ljudstva, celotna človeška družina.« Ponovil je zgoščene besede Pija XII. in dodal: »Z mirom ničesar ne izgubimo. Z vojno lahko izgubimo vse« (okrožnica Pacem in terris, 62).
Združimo torej moralne in duhovne energije milijonov, milijard mož in žena, starih in mladih, ki danes verjamejo v mir, ki se danes odločajo za mir, ki zdravijo rane in popravljajo škodo, ki jo je pustila norija vojne. Dobivam veliko pisem otrok s področij spopadov: ko jih beremo, z resnico nedolžnosti zaznamo vso grozo in nečloveškost dejanj, s katerimi se nekateri odrasli ponosno hvalijo. Prisluhnimo glasu otrok!
Dragi bratje in sestre, seveda obstajajo neodložljive odgovornosti voditeljev narodov. Njim kličemo: nehajte! Čas je za mir! Sedite k mizam dialoga in posredovanja, ne k mizam, kjer se načrtuje oboroževanje in se odločajo dejanja smrti! Nič manjša pa ni odgovornost vseh nas, moških in žensk tolikih različnih držav: ogromna množica, ki z dejanji, ne samo z besedami zavrača vojno. Molitev nas zavezuje, da spreobrnemo vse, kar v naših srcih in mislih ostaja nasilnega: spreobrnimo se h Kraljestvu miru, ki se dan za dnem gradi v hišah, v šolah, v soseskah, v civilnih in verskih skupnostih, ter s prijateljstvom in kulturo srečanja jemljimo teren polemiki in vdanosti v usodo. Vrnimo se k veri v ljubezen, v zmernost, v dobro politiko. Vzgajajmo se in si za to osebno prizadevajmo, vsak v skladu s svojim poklicem. Vsak ima svoje mesto v mozaiku miru!
Rožni venec kot druge starodavne oblike molitve nas je nocoj zbral v svojem urejenem ritmu, ki sloni na ponavljanju: mir si tako naredi prostor, beseda za besedo, dejanje za dejanjem, kot se skala izdolbe kapljico za kapljico, kot tkanje na statvah napreduje gib za gibom. To so dolgi časi življenja, znamenje Božje potrpežljivosti. Ne smemo se pustiti premagati pospeševanju sveta, ki ne ve, za kaj se peha, da bi spet služili ritmu življenja, harmoniji stvarstva in zdravili rane. Kot nas je učil papež Frančišek, »potrebujemo novih poti miru, ki vodijo k celjenju ran, potrebujemo mojstre miru, pripravljene na začetek zdravljenja in obnovljenega srečanja z domiselnostjo in drznostjo« (okrožnica Fratelli tutti, 225). Obstaja namreč »arhitektura« miru, v katero posegajo različne družbene ustanove, vsaka v skladu s svojo pristojnostjo, obstaja pa tudi »obrt« miru, ki vključuje vse nas« (prav tam, 231).
Dragi bratje in sestre, vrnimo se domov z zavezo, da bomo vedno molili, ne da bi se naveličali, in z globokim spreobrnjenjem v srcu. Cerkev je veliko ljudstvo, v službi sprave in miru, ki brez omahovanja napreduje tudi takrat, ko jo zavračanje logike vojne lahko stane nerazumevanja in prezira. Oznanja evangelij miru in nas uči ubogati Boga, ne ljudi, zlasti kadar gre za neskončno dostojanstvo drugih človeških bitij, ki ga spravljajo v nevarnost nenehne kršitve mednarodnega prava. »Zaželeno je, da bi po vsem svetu vsaka skupnost postala hiša miru, kjer se ljudje učijo prekinjati sovražnost z dialogom, kjer vlada pravičnost in gojijo odpuščanje. Danes moramo namreč bolj kot kdaj koli prej s pastoralno, pozorno in rodovitno ustvarjalnostjo pokazati, da mir ni utvara« (Sporočilo za 59. svetovni dan miru, 1. januar 2026).
Bratje in sestre iz vseh jezikov, narodov in ljudstev: ena sama družina smo, ki joče, ki upa in ki se dviga. »Nikoli več vojne, pustolovščine brez vrnitve, nikoli več vojne, spirale žalovanj in nasilja« (Sv. Janez Pavel II., Molitev za mir, 2. februarja 1991).
Predragi, mir z vami vsemi! To je mir vstalega Kristusa, sad njegove žrtve ljubezni na križu. Zato se nanj obračamo v prošnji:
Gospod Jezus,
ti si smrt premagal brez orožja in brez nasilja:
njeno moč si razpršil z močjo miru.
Podari nam svoj mir,
kot negotovim ženam v velikonočnem jutru,
kot skritim in prestrašenim učencem.
Pošlji svojega Duha,
dih, ki daje življenje, ki prinaša spravo,
ki nasprotnike in sovražnike spreminja v prijatelje.
Navdihni nam zaupanje Marije, tvoje matere,
ki je s strtim srcem stala pod tvojim križem,
trdna v veri, da boš vstal.
Naj se norost vojne konča,
za zemljo pa naj skrbijo in obdelujejo tisti,
ki še vedno znajo rojevati, varovati in ljubiti življenje.
Gospod življenja, usliši nas!
