Vstali Kristus | (foto: Rok Mihevc)
Velikonočni ponedeljek: Kako prepoznati Vstalega v vsakdanjem življenju?
Cerkev na Slovenskem Mateja Subotičanec
Velika noč je največji krščanski praznik, zato bi bilo neprimerno, da bi ga praznovali le en dan. Kot imamo v državi določene praznike dva dneva, je prav, da je tudi velika noč za kristjane čas poglobljenega razmišljanja, ki se potegne še na velikonočni ponedeljek. Osrednji dogodek ostaja Jezusovo vstajenje, ki mora prežemati naše življenje vsak dan v letu, ne le med prazniki.
Tradicionalno se na velikonočni ponedeljek spominjamo Jezusovega srečanja z učencema na poti v Emavs. Čeprav sta učenca sprva morda želela zbežati pred nelagodjem in razočaranjem po Jezusovi smrti, se njuna pot spremeni v srečanje, ki jima povrne zagon. Brat Miran Špelič nas spodbuja, naj naše današnje srečanje z znanci in prijatelji, sorodniki, ne bo vljudnostni obisk ali stvar bontona. Spremenimo srečanje v krepitev naših medsebojnih vezi in tudi naše vere. Ob darovanju pirhov in druženju je pomembno, da si vzamemo čas za pogovor o tem, kako smo doživeli praznik in ali nas je nagovorila božja beseda. Brat Miran Špelič pravi: "Naj bo na mizi tudi obilna hrana Božje besede in naj se ne okrepi samo naše telo, ampak tudi naša duša z dušno hrano."
Kako prepoznati Vstalega v vsakdanjem življenju?
Po Jezusovi smrti je med verniki vladala zmeda, nato pa je sledil prebrat ob vstajenju. Danes Jezus prihaja k nam na podoben način. Vsaka maša je srečanje z njim, kjer nam Jezus izroča naše poslanstvo in nas nagovarja, da bi naša vera postala živa in učinkovita.
Jezus se nam pogosto približuje preko naših čustev, osebne ali narodove zgodovine. Njegovo ravnanje na poti v Emavs, ko se je "delal", da gre naprej, brat Miran Špelič razloži kot pedagoško ravnanje. S tem je želel v učencih spodbuditi željo po srečanju in njun bonton spremeniti v nekaj bistveno globljega.
Od obilja na mizi k obilju dobrih besed
Čas posta, ko smo se postili pri hrani, je mimo in mize so zdaj polne. Obilje na mizi pa naj spremlja spremljati tudi obilje dobrih in iskrenih besed v naši govorici. Svoje bližnje moramo sprejemati z dobroto, jih opogumiti in potolažiti. Posebna naloga kristjanov je, da nagovorimo tiste, ki jim vera peša, in jim pomagamo z lastnim izkustvom. Ni se nam treba pretvarjati, da smo popolni verniki; pomembno je, da priznamo svoje šibkosti in drug drugemu pomagamo krepiti vero.
