Bomo po 30 letih uspeli postaviti mrežo hospic hiš?

Slovenija 17. 03. 2026, 14:37 Marta Jerebič Državni svet RS

Potem ko je ob nedavni 10. obletnici Ljubhospica premier Robert Golob napovedal ustanovitev javnega zavoda Hospic Slovenija, je danes na temo hospic oskrbe potekal posvet v Državnem svetu.

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič je poudaril, da je skrb za dostojanstvo človeka v zadnji fazi življenja eno izmed pomembnih meril humane družbe. Spomnil je, da se je Državni svet RS v preteklih letih že večkrat posvečal vprašanjem dostojanstva v starosti, lajšanja trpljenja in krepitve paliativne oskrbe, ki se tesno prepleta s hospic oskrbo. Opozoril je, da hospic oskrba kljub svojemu pomenu še vedno ni ustrezno sistemsko umeščena v nacionalne dokumente in v mrežo paliativne oskrbe. Po njegovih besedah Slovenija potrebuje dostopno, kakovostno in stabilno organizirano paliativno oskrbo, v katero je vključena tudi hospic oskrba. Poudaril je, da je za razvoj tega področja nujno povezovanje stroke, odločevalcev in civilne družbe ter vzpostavitev javne mreže z enotnimi standardi in regijsko dostopnostjo. Izrazil je prepričanje, da lahko Slovenija z združevanjem strokovnega znanja, politične odgovornosti in družbene solidarnosti oblikuje trajne rešitve za dostojanstveno spremljanje človeka ob koncu njegove življenjske poti.

Vizija Ljubhospica

Italija ima 240 hospicev. Če bi številko primerljivo prenesli v Slovenijo, bi jih morali pri nas imeti osem. A imamo trenutno samo enega. V pričakovanju, da nam bo po 30 letih vendarle uspelo postaviti mrežo hospic hiš, ima direktor Ljubhospica Marjan Sedej zanj naslednjo vizijo. »Hočemo postati referenčni model celostne hospic paliativne oskrbe v Sloveniji. Hočemo biti strokovni center znanja na tem področju in prostor, kjer je zelo pomembna, morda ključna, kultura odnosov.« Po njegovih besedah je stacionarna hospic hiša »test človečnosti in zrelosti slovenske družbe.«

Mreža hospic hiš mora biti po njegovih besedah sistemsko urejena z enotnimi standardi, stabilnim financiranjem in enakim dostopom po vsej državi. »LJUBHospic je zatočišče, ki ljudem v zadnjem obdobju življenja in njihovim bližnjim zagotavlja varno, spoštljivo in sočutno okolje, kjer je možno ohranjati dostojanstvo, zmanjševati trpljenje, krepiti odnose in osmišljati življenje do zadnjega trenutka,« je dejal. V letu 2025 je v Hiši Ljubhospic umrlo 274 uporabnikov. 60 % jih je imelo bivališče izven Ljubljane. Dve tretjini je bilo napotenih iz bolnišnic, med katerimi močno prevladuje Onkološki inštitut. Povprečna starost umrlih je bila 60 let, povprečje oskrbnih dni pa devet.

Izobraževanje

A medtem ko je premier Golob nedavno govoril o tem, da naj bi povsod po Sloveniji najpozneje v naslednjih štirih letih imeli dostop do take storitve, je posvet v državnem svetu hitro pokazal, da to ni mogoče. Koordinatorica paliativne oskrbe v Sloveniji Maja Elbert Moltara pet klicajev postavlja pri točki izobraževanje. »Šele letos oziroma lani jeseni smo začeli s paliativno oskrbo kot obveznim predmetom za študente medicine v petem letniku. To se pravi, da te generacije šele prihajajo. Vsi do zdaj, ki delajo palativno oskrbo smo se to učili na nekih popoldanskih tečajih, nekateri smo šli v tujino, tako da tega znanja je med nami še premalo.«

Bodočo mrežo stacionarnih hospicev pozdravlja, a poziva, da mora biti »na nek pravi način umeščena v našo mrežo paliativne oskrbe in moramo delati z roko v roki«.

Duhovna in druga oskrba

V tem smislu enako velja za duhovno oskrbo. P. Silvo Šinkovec. »V hiši Ljubhospic smo naredili zavezo o duhovni oskrbi. Mislim, da je 5 ali 6 verski skupnosti zdaj podpisalo naš dokument o zavezi, da bomo blizu tistim, ki to želijo, da smo res na razpolago.«

Na posvetu so predstavili tudi psihosocialno oskrbo v hospicu ter seveda delo zdravnika, medicinske sestre in vlogo sodne medicine.

Okrogla miza

V drugem delu posveta je potekala okrogla miza z naslovom Izhodišča za vzpostavitev nacionalne mreže stacionarnih hospicev v Sloveniji, na kateri so sodelovali predstavniki pristojnih ministrstev, zdravstvene stroke in Hiše Ljubhospic:

· državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje dr. Jasna Humar,

· državni sekretar na Ministrstvu za solidarno prihodnost dr. Luka Omladič,

· asist. dr. Maja Ebert Moltara z Onkološkega inštituta Ljubljana,

· direktor Hiše Ljubhospic dr. Marjan Sedej,

· specialist klinične psihologije dr. Aleksander Zadel.

Državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje dr. Jasna Humar je izpostavila, da se tako s stališča pacientov kot zdravstvenih delavcev smrt pogosto dojema kot neuspeh, neželen izid ali celo napaka zdravstvenega osebja. Ljudje pogosto iščejo druge izraze za smrt svojih bližnjih, podobno pa tudi zdravstveni sistem smrt velikokrat razume kot napako, čeprav je smrt neizogiben del življenja in nastopi tudi v primerih uspešnega zdravljenja – kot njegov naravni zaključek. Stacionarne hospice dojema kot izhod, kot zavedanje, da imamo lahko bolnega svojca doma, saj če bo postalo pretežko, je na voljo hospic, v katerem ne bo umrl sam. Posledično lahko z dobro mrežo hospicev čim več ljudem omogočimo, da umrejo doma. »Pomembno je, da vzpostavimo mrežo hospicev, ne smemo pa pozabiti, da je hospic mnogo več kot le dolgotrajna oskrba, saj zajema tudi podporo svojcem v procesu žalovanja in je treba v njem pustiti prostor tudi prostovoljcem in civilni družbi.«

Državni sekretar na Ministrstvu za solidarno prihodnost dr. Luka Omladič je kot bistveno razliko med domovi za starejše in hospici izpostavil, da je hospic namenjen pomoči pri umiranju, domovi za starejše pa so namenjeni dolgotrajnemu bivanju. Za umestitev hospicev v državni sistem sta po njegovem mnenju ključna dva razloga. Prvi je omogočanje stabilnega financiranja, drugi pa je razvoj stroke, standardov in mreže.

Sodelujoči so poudarili, da stacionarni hospic ni pomemben le kot strokovna oblika oskrbe, temveč tudi kot pomemben družbeni odgovor na vprašanje, kako kot skupnost spremljamo človeka v zadnjem obdobju življenja.

Izpostavili so, da razvoj hospic oskrbe zahteva jasno pravno, organizacijsko in finančno ureditev ter tesno sodelovanje med zdravstvenim in socialnim sistemom. Hkrati pa razvoj hospicev odpira tudi širše družbeno vprašanje – kako kot družba razumemo dostojanstvo človeka, solidarnost z najbolj ranljivimi in podporo družinam ob soočanju z boleznijo, umiranjem in izgubo.

Udeleženci so se strinjali, da mora stacionarni hospic postati stabilen in trajen del javne infrastrukture paliativne oskrbe, ki zagotavlja dostojanstveno spremljanje človeka ob koncu življenja ter podporo njegovim bližnjim. Naslovili so tudi dejstvo, da je smrt še vedno pogosto tabu tema, ki se ji izogibamo, in da moramo kot družba odpreti prostor za iskren, sočuten in odprt pogovor o umiranju, žalovanju ter pomenu dostojanstvenega zaključka življenja.