Stoletje evangelija v praksi

Cerkev na Slovenskem 17. 03. 2026, 13:07 Rok Mihevc

Prejšnjo soboto je v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani potekala slovesnost ob 100-letnici Družbe Marijinih sester čudodelne svetinje. Ob oltarju so se poleg sester redovnic zbrali ljubljanski nadškof Stanislav Zore, upokojeni nadškof Anton Stres, pomožni škof Franc Šuštar ter drugi številni duhovniki.

Dva jubileja Družbe Marijinih sester

S to sveto mašo so Marijine sestre vstopile v jubilejno dogajanje med dvema pomembnima obletnicama v zgodovini Družbe Marijinih sester, 150-letnico ustanovitve družbe, ki bo leta 2028. Zgodila se je na god Karmelske Matere Božje, 16. julija 1878, v Zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski ulici, ko je ustanoviteljica mati Leopoldina Brandis dala prvim trem sestram redovno obleko, skrb zanje pa zaupala vodstvu Hčera krščanske ljubezni.

Družba bolniških sester je 48 let rasla pod okriljem Hčera krščanske ljubezni, 15. marca 1926 pa je stopila na samostojno pot in se preimenovala v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje, z lastnim upravnim vodstvom in pod duhovnim vodstvom lazaristov. Hiša Vincentinum, na Vidovdanski ulici, je postala materna hiša Marijinih sester, s. M. Dolorosa Žakelj pa prva vrhovna predstojnica. Med tema dvema jubilejema bodo znotraj Družbe Marijinih sester potekale različne prireditve, osrednji dogodek pa je bilo prav obhajanje 100-letnice samostojnosti.

Prepoznavamo sled božje dobrote

Anton Stres je v pridigi dejal, da je sveta maša tudi zahvala za vsa leta evangelija, ki se je uresničeval v tihem vsakdanjem služenju bolnikom, v duhu svetega Vincencija, v siju njegove karizme. »Ne praznujemo samo zgodovine ustanove, ampak prepoznavamo božjo sled, sled božje dobrote, ki je po vašem poslanstvu obiskovala bolne, osamljene in preizkušene ljudi. Prava vera se ne pokaže samo v templju, ampak v srcu, ki zna videti človekovo stisko in v rokah, ki znajo služiti. Služba in strežba bolnikov je prav takšna oblika usmiljenja. Ko nekdo stopi v dom bolnega človeka, ne prinese samo nege in zdravil, ampak tudi znamenje, da Bog človeka ni zapustil.

Ko nekdo stopi v dom bolnega človeka, ne prinese samo nege in zdravil, ampak tudi znamenje, da Bog človeka ni zapustil.

Bolnik pogosto ne trpi samo bolezni, ampak ga velikokrat teži osamljenost in občutek, da je postal odveč. Prav v tak trenutek vstopi sestra kot znamenje božje bližine, ki nikogar ne zavrže. Krščanska ljubezen je pripravljenost deliti življenje drugega človeka, pustiti, da se nas drugi človek dotakne in da se mu približamo, da se znamo postaviti na njegovo mesto. To pomeni veseliti se z njim, kadar pride olajšanje in stati ob njemu, ko pride trpljenje.«

Stoletje evangelija v praksi

Naslonil se je na evangelij, ko Marija obišče sorodnico Elizabeto, dogodek pa je lahko temeljna ikona poslanstva skupnosti Družbe Marijinih sester. »Od doma do doma prinašate bližino, pomoč in mir. Kjer stopite čez prag bolnikove hiše, se na nek način ponavlja Marijin obisk. V takšnih trenutkih se razodeva velika vrednost vašega poslanstva in karizme. Ob tem jubileju ne moremo prezreti, da gre tudi za veliko znamenje časa, živimo v času nepredvidljivega tehničnega napredka, ljudje so med seboj povezani preko omrežij, telefonov, sporočil, naprav ... zdi se, da še nikoli ni bilo toliko možnosti za stik in vendar se dogaja nekaj zelo bolečega. Nikoli pa niso bili ljudje bolj sami, človek postaja vedno bolj sam, posebej starejši, bolni, tisti, ki ne morejo več iz hiše, ki živijo daleč od svojih otrok ali bližnjih. Tehnika sama pa sebi še ne ustvarja bližine, lahko olajša življenje, ne more pa nadomestiti človeške navzočnosti, dotika, objema, ogleda, poslušanja in sočutja.

Zato je vaše poslanstvo danes še bolj pomembno in preroško kot je bilo pred sto leti, ko je družba začela živeti. Ko sestra stopi v dom osamljnega človeka, človek znova začuti, da ni pozabljen, da ima njegovo življenje še vedno vrednost in da ga Bog sprejme. Stoletje vaše skupnosti je stoletje evangelija v praksi. Ne evangelija velikih dogodkov, ampak tihe zvestobe, obiskov, molitve, drobnih dejanj pozornosti in ljubezni in spremljanja bolnikov v njihovih najtežjih trenutkih.«

Po sveti maši je sledila še kratka akademija.