Damijana Medved | (foto: Rok Mihevc)
V Božje roke
Naš pogled Damijana Medved
Bilo je pred desetletji, ko sem raziskovala koščke svetopisemskih krajev. Tako sem se kot del bivanja v majhnem mestecu Dahab ob Rdečem morju, odločila tudi za vzpon na goro Sinaj; goro, na kateri je Bog Mojzesu izročil Deset božjih zapovedi.
Izhodišče vzpona je pri samostanu Svete Katarine, kjer je tudi »goreči grm«, grm, ki gori, a ne zgori, preko katerega je Bog govoril Mojzesu, kot beremo v Svetem pismu. Vzpon je bil organiziran tako, da naj bi iz Dahaba krenili ob enajstih zvečer, se potem približno dve uri vozili do samostana in se potem ponoči povzpeli na vrh, tam pričakali sončni vzhod in se potem vrnili nazaj na izhodišče in nato v Dahab. Težko mi je bilo žrtvovati noč, ampak sem potem to osmislila kot romanje; gora Sinaj je navsezadnje romarski kraj. Kasneje se je izkazalo, da bi morala ta svoj odpor vseeno vzeti bolj resno ...
Vožnja po sinajski puščavi je takrat vodila mimo kontrolnih točk: to so bile točke, kjer so bili postavljeni sodi, napolnjeni s peskom. Včasih so bili zraven tudi vojaki, ki so vozilo lahko tudi ustavili in preverili namen vožnje in potnike. Včasih pa so bili samo sodi, kar nekje sredi ceste. Ob enajstih zvečer se nas je tako nabralo nekaj popotnikov, ki smo izbrali istega ponudnika in vstopili v kombi. Večina je kmalu zaspala. Jaz nisem in sem vožnjo spremljala in tako tudi videla, da se bližamo eni od kontrolnih točk.
Do konca sem mislila, da je to pač način vožnje in, da bo voznik sode obvozil. To se ni zgodilo. Z nezmanjšano hitrostjo smo se zaleteli vanje, ampak hvala Bogu, je trk ublažilo dejstvo, da sodi niso bili pritrjeni. Voznik je zaspal, tako kot moji sopotniki, ki so nekateri ob trku utrpeli tudi poškodbe. Najhuje neka Francozinja, ki so si ji ob trku razbila očala in poškodovala oči. Uveljavljanje zdravstvenega zavarovanja sredi noči v sinajski puščavi, ni nekaj, kar bi si želela še kdaj doživeti. Seveda sem si zelo očitala, zakaj nisem zavpila, zbudila sopotnikov, ko sem videla, da drvimo proti sodom, ampak, do konca sem upala, da bo voznik sode obvozil. Svojevrstno doživetje je, kako se v trenutku preleviš v nemočnega človeka, ko ponoči ostaneš brez prevoza sredi egiptovske puščave in lahko bi pisala tudi o grenkem spoznanju, ko se mimo vozijo avtobusi romarjev (romarjev!), ki pa ne želijo ustaviti udeležencem prometne nesreče. Pa bi rada izpostavila nekaj drugega.
Ta dogodek me je prepričal, da ne smem nikomur zaupati, da moram biti vedno na preži, pozorna na vse, kar se dogaja okoli mene, biti odgovorna ne le za svoje ravnanje, ampak tudi za ravnanja drugih. Lahko si predstavljate, da tak način razmišljanja zelo oteži potovanje, kjer je zaupanje v dobronamernost drugih ljudi, ključna. Ampak, težko sem se dala prepričat, da to ne bo šlo, zato sem kasneje med vsemi nočnimi vožnjami bedela in si obljubila, da bom pravočasno opozorila na potencialne nevarnosti. Ampak, v nekem trenutku ni šlo več; utrujenost je bila prehuda in morala sem dati pot »v Božje roke«, prositi za modrost in se zanesti na izkušnje vseh, ki sem jih srečevala in so bili del poti ...
Podobno se mi dogaja ob skrbeh za otroke. Ko vstopajo v svet in bi jih seveda rada zaščitila in tako se na pragu odraslosti dogaja podobno kot v času, ko so bili dojenčki, ko sem zaslišala, začutila vsako spremembo – tako zdaj prisluškujem, kdaj bom zaslišala, da so se vrnili domov. Ampak, če mogoče kakšno noč še lahko preživim, prav dolgo v tej skrbi ne morem zdržati. Enostavno moram spustiti, blagosloviti njihove poti, zaupati njihovemu ravnanju in ravnanju vseh, s katerimi se bodo srečali in jih prepustiti v Božje roke.
Včasih me spremljanje dnevnih novic, neresno, neodgovorno in nevarno ravnanje odločevalcev, spravi v velike skrbi za prihodnost, ampak poskušam tudi te skrbi prepustiti v Božje roke. Enkrat sem nekje prebrala, da če skrbiš, je kot, da moliš, da se bo zgodilo nekaj slabega, zato poskušam odmisliti hude misli. Marsikdaj je težko razločevati, kaj je še moja odgovornost in kaj ne več, zato je na tem mestu čas za molitev za notranji mir: O, Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!
