Prepovedani pogovori

Naš pogled 14. 04. 2026, 14:40 Tanja Dominko

Predvolilno obdobje je za nami in ne morem si kaj, da ga ne bi primerjala z obdobjem, ko neko dekle ali nek fant išče nekoga, v katerega bi se lahko zaljubil. Marsikdo je zanimiv, veliko lepih besed je slišati, ocenjuje se videz, ocenjuje se interese, načrte, morda tudi družinsko ozadje.

Vse to ocenjujemo pri kandidatih za poslanska mesta. V predvolilni tekmi je ponudba široka, pri izbiri nam pomagajo dosedanje izkušnje in znanje, tako kot pri iskanju bodočega moža ali žene. Po volitvah nastopi čas oblikovanja koalicij, ki ga lahko primerjamo s partnersko zvezo pred poroko. Še vedno je na voljo nekaj izbire, a mnogo manj kot pred volitvami. Povežeta se lahko več kot dve stranki, tukaj je bistvena razlika, a vendar podobnosti so, neke zaveze se sklenejo, čeprav še brez papirja. Potem pa poroka, ko se stranke odločijo, da bodo skupaj podpisale koalicijsko pogodbo, v njej določile prihodnost vlade, razdelile resorje in delovale v dobro ljudi. Načeloma bi moralo biti tako, včasih pač mislijo bolj na svoje dobro, ampak to je že druga zgodba.

Morda se čudite, zakaj taka primerjava. Naj pojasnim. Z nekom, ki ni v naši zvezi, ne moreš sklepati koalicije. Z nekom, s katerim nimaš enakih vrednot, ne moreš uskladiti načrtov za prihodnost, saj so razhajanja prevelika. Z nekom, ki je sovražen do tebe, prav tako ne moreš graditi, saj je za sodelovanje potrebno neko razumevanje in spoštovanje.

Tukaj se v politiki običajno zaplete. Čez noč se razmerja spremenijo, volivci povejo svoje na volitvah, sedeži se razporedijo drugače, kot so bili prej, nekdo izgubi na moči, drugi pridobi, pojavi se tretji, morda tudi četrti, na katerega prej ni bilo treba računati in dinamika pogovorov je drugačna. Po tokratnih volitvah pa se zdi, da naš premier, ki zdaj opravlja le še tekoče posle, nikakor ne more sprejeti dejstva, da je izguba poslanskih sedežev njegove stranke prevelika, da bi kljub relativni zmagi lahko oblikoval novo vlado. Morda je računal na čarobno palico, ki bi na novo premešala karte in bi pridobil v svoje vrste poslance, ki so bili izvoljeni na drugi listi? Morda. V politiki se rado zgodi, da cilj posvečuje sredstva, to smo v preteklosti že doživeli, a brez intenzivnega dialoga, jasne argumentacije in trdega dela ne gre. Stvari se ne zgodijo same od sebe. In zdaj ne zna drugega kot kritizirati političnega nasprotnika, ki je izračunal in pravočasno dojel, kako stvari stojijo in ni čakal križem rok, da bi se v državnem zboru zgodil fiasko z neizvolitvijo Golobovega kandidata za predsednika. Res pa je, da zadeve še niso povsem končane. Do mandatarstva in nato do podpisa koalicijske pogodbe in izvolitve vlade je še dolga pot. Zlasti ker vsak hoče nekaj zase. In vsak vztraja, da je dal svojim volivcem neke obljube, za katerimi stoji. Vsaj nekaj časa. Kajti tudi koalicijske pogodbe prenesejo marsikaj, če bi pogledali v zgodovino, bi morala Slovenija, če bi upoštevali vse zapisano v teh pogodbah, postati obljubljena dežela. Pa ni tako. Ker ko nastopi realnost, ko interesi trčijo, ko nastopi kriza, ko v zakonski zvezi zaškriplje, je treba nekatere obljube postaviti na stranski tir. Je treba reševati barko pred potopom. Kdo je na njej, pa se odloča glede na politično ceno. Saj volitve vselej izstavijo tudi nov račun.

Polen ne bo manjkalo, to nam je jasno. Golob pa bo svojo zamero kuhal še kar nekaj časa. Da bi bil del konstruktivne opozicije, si preprosto ne predstavljam.

Kje so tokrat osnovne premise, ob katerih lahko ta barka, če bodo na njej stranke SDS, trojček NSI, SLS in Fokus, Demokrati in Resnica, nasede? Če pogledamo interes za nižje davke, so stranke dokaj enotne. Če pogledamo zdravstvo, že nekoliko manj, a še vedno dovolj. Če pogledamo mednarodne odnose, pa malce zastrižemo z ušesi, ko poslušamo navijanje Resnice za Rusijo in za referendum o članstvu v NATU. Ampak izkušnje nas učijo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Tako ni nemogoče, da bo Stevanović ugotovil, da pravzaprav niso vsi njegovi volivci tako enoglasno za take ideje in si bo premislil. Odkar je Golobova vlada uspela z antiobrambno Levico v svojih vrstah dvigniti obrambni proračun na rekordna dva odstotka, o čemer so dosedanje vlade le sanjale, je vse mogoče. Le moč argumenta je potrebna. In mednarodna grožnja je na tem področju precej močan argument. Je pa res tudi, da je Levica postala veliko manj militantna, odkar je njene vrste zapustil Kordiš, tudi Mesec je izgubil na ostrini, ko je prišel do ministrskega stolčka, tako da nauk zgodbe je, da marsikdo ob prevzemu položaja pozabi na vse ostre kritike, ki jih je trosil okoli, ko je bil še v opoziciji. Tudi pri Stevanoviću zdaj že poslušamo podobno. Manj zapiranja, več povezovanja, je bilo sporočilo ob odstranitvi domofona s kamero pred kabinetom njegove pisarne v državnem zboru. Ta stolček mu je očitno zelo všeč, kako bo vplival na njegovo kritiko družbenih razmer, pa bomo še videli. Vsekakor pa je zanimiv tudi preobrat pri Anžetu Logarju. Koliko kritik je bilo med njima z Janšo, koliko črnila prelitega, da skupaj ne bosta šla. Ampak kot rečeno, po volitvah se vrste na novo preštejejo in dokazati je treba, da je politika umetnost možnega. In da je vendarle treba sodelovati. Za skupno dobro.

Polen ne bo manjkalo, to nam je jasno. Golob pa bo svojo zamero kuhal še kar nekaj časa. Da bi bil del konstruktivne opozicije, si preprosto ne predstavljam. Čeprav poslanska plača ni tako majhna, (po zadnji reformi je še malo večja), pa je vseeno bolj mamljiva služba v gospodarstvu. Če bi bil tako dober menedžer, kot se je hvalil, mu ponudb ne bi manjkalo. Le za táko v podjetju, ki je v državni lasti, se bo moral verjetno obrisati pod nosom. Spet.

Naj sklenem, pogovori potekajo v različne smeri, niso prepovedani, kot bi nas radi prepričali nekateri politiki in njihovi mediji, saj je komunikacija tako v politiki kot v zakonu preprosto nujna.