Pediatrinja Marija Burnik, dr. med. | (foto: osebni arhiv / Zdravniška zbornica Slovenije)
Pediatrija v primežu: Zakaj novorojenčki ostajajo brez mesta, pediatri pa pod težo administracije?
Zdravstvo s. Meta Potočnik
Prejšnji teden smo objavili pogovor s podpredsednikom Zveze pacientov Slovenije Francem Gerbcem, ki opozarja, da številni novorojenčki v Sloveniji ostajajo brez izbranega pediatra, saj je pri pediatrih še vedno vpisanih več kot 50.000 odraslih. Odgovornost za nastalo situacijo pripisuje vodstvom zdravstvenih domov in celotni pediatrični stroki, ki naj bi pristala na to, da imamo tako veliko število odraslih oseb, ki zasedajo mest pri pediatrih.
Na njegove trditve se je odzvala pediatrinja Zdravstvenega doma Ljubljana Marija Burnik dr. med. in za naš radio povedala:
»Izjava podpredsednika Zveze pacientov Slovenije Francija Gerbca, da "odgovornost nastalo nosijo vodstva zdravstvenih domov in celotne pediatrične stroke, ki je pristala na to, da imamo tako veliko število odraslih oseb, ki zasedejo mest pri pediatrih" je posplošena in zavajajoča ter dobro odraža to, kar želijo javnosti prikazati odgovorni na Ministrstvu za zdravje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prikazati želijo namreč, da smo zdravniki krivi za stanje, kakršno je trenutno na področju zdravstva v naši državi. Pediatri, ki delamo na primarnem nivoju, smo prvi, ki želimo poskrbeti za zdravje in normalen razvoj otrok. A smo že sedaj polno obremenjeni in pogosto delamo preko svojih zmožnosti, zato žal ne zmoremo sprejeti vseh otrok, ki trkajo na naša vrata. Tudi zato, ker med našimi opredeljenimi pacienti ostaja veliko število odraslih, ki zase ne najdejo družinskega zdravnika, zakonodaja pa ne omogoča avtomatske prekinitve opredelitve pri dopolnjenih 19. letih, kot je pravzaprav starostna meja, za katero imamo pediatri sploh licenco. Pediatri v okviru Sekcije za primarno pediatrijo že vrsto let opozarjamo na zahtevnost našega dela in naraščanje obremenitev, podajamo strokovno utemeljene predloge za izboljšanje in se borimo za obstoj in razvoj primarne pediatrije, pa smo žal vedno znova bolj kot ne preslišani, oziroma, kot je nakazal omenjeni podpredsednik Zveze pacientov Slovenije Franci Gerbec, celo ožigosani kot krivec za sedanje stanje. Pravzaprav pa smo primarni pediatri zaslužni, da pediatrija na primarnem nivoju sploh ostaja, saj se je v začetku tisočletja razmišljalo o njeni ukinitvi oziroma prenosu obravnave otrok na družinske zdravnike.«
Kako pa komentirate izjavo Zveze pacientov Slovenije, da bi določeno število novorojenčkov prevzela tudi pediatrija na sekundarni in terciarni ravni, torej v bolnišnicah in specialističnih ambulantah?
Burnik: To je zame zelo populistična izjava, ki izhaja predvsem iz nepoznavanja delovanja pediatrije. Namreč zdravstveni dom in bolnišnica, tako sekundarni kot terciarni nivo imajo popolnoma drugačen način dela kot tudi cilj dela oziroma problematiko. Zdravstveni dom je prvenstveno namenjen tako preventivnim pregledom kot tako imenovani prvi vstopni točki, kjer se ukvarjamo predvsem z osnovnimi boleznimi oziroma s prepoznavanjem bolezni, medtem ko se v bolnici na sekundarnem in terciarnem nivoju ukvarjajo z zdravljenjem bolj kompleksnih bolezni. Seveda je pediatrija enotna specializacija in imajo tudi pediatri, ki delajo v bolnici, vsaj na začetku enako znanje, kot ga imamo mi. Vendar pa vsi vemo, da če nekega znanja ne uporabljaš dlje časa, se tudi malo izgubi. Ko si ven iz prakse, je težje priti nazaj noter. Drugo je dejstvo, da je sam način dela tako drugačen, da je nemogoče pričakovati, da bi otroci k opredeljenim zdravnikom hodili v bolnico. Lahko rečem, da je to skregano z zdravo pametjo, ker je način dela popolnoma drugačen. Delo v primarni pediatriji je specifično in ne moremo ga kar naprtiti bolnišničnim zdravnikom. Bi bili pa seveda veseli, če se kdo od bolnišničnih zdravnikov odloči za delo na primarnem nivoju. Ne moremo pa ga kombinirati.
Kakšni pa so potem predlogi vas kot pediatrinje oziroma pediatrične stroke? Kaj bi si želeli, da bi bilo drugače organizirano, da bi vi lažje delali?
Burnik: Teh predlogov je kar nekaj, ki jih že dolga leta neuspešno skušamo predati naprej političnim odločevalcem. Eden je ta, da imamo veliko opredeljenih odraslih bolnikov. Vsi si želimo, da te bolnike lahko predamo naprej družinskim zdravnikom in ambulantam za neopredeljene, ki jih je premalo. Zato je naloga odločevalcev, da najdejo mesto za te otroke, oziroma da spodbudijo družinsko medicino še na druge načine. Ko bi se nam sprostila ta mesta, bi seveda lažje opredeljevali novorojenčke. Tako kot smo to nekoč delali, ko so bile naše ambulante pretočne. Na eni strani smo opredeljevali majhne otroke, na drugi strani smo starejše oddajali naprej. In zdaj, ker tega oddajanja naprej ni, smo se znašli na mrtvi točki.
Druga stvar bi bila administrativna razbremenitev, na katero opozarjamo že leta in leta. Pa žal se birokracija in administracija prej kopičita kot zmanjšujeta. Sem spadajo denimo odpiranje in zapiranje bolniških staležev ter urejanje spremljanja otrok na različne preglede. Ta del nalog bi z veseljem predali na ZZZS. Potrebujemo tudi poenostavitev in poenotenje e-kartona in s tem dostop do potrebnih podatkov iz e-sistema (npr. za pridobitev državljanstva bi lahko podatke dobili iz sistema, brez naših potrdil). Predlagali smo tudi dokončno ureditev e-prijave necepljenja (sedaj žal še ne deluje). Za vse to bi potrebovali enoten informacijski sistem, ki ga še kar ni. Veliko torej je stvari, ki bi jih lahko delali, denimo na zdravstveni zavarovalnici ali na NIJZ, pa jih delamo mi. To odločevalci vedo, pa nekako ni posluha.
Ena od stvari je tudi številčna razbremenitev pacientov oz. glavarinski količnik. Zdaj težko oddajamo mlade odrasle, pa kljub temu vseeno še sprejemamo mlajše otroke. Pri tem vsak pediater sam presodi, koliko je sposoben obremenitev čez mero. Če bi bili manj obremenjeni, če bi bilo naše delo bolje vrednoteno, bi seveda delali lažje in bi bilo področje pediatrije bolj privlačno za mlade, ki se odločajo za specializacijo na primarnem nivoju.. Zdaj pa že mlade specializante težko dobimo. Tudi zanje bi bila potrebna dodatna finančna spodbuda, kot so to storili za družinsko medicino.
Opozarjamo tudi na potrebo po večji dostopnosti psihologov in psihiatrov. Sedaj to med rednim delom delamo tudi mi, saj otroci potrebujejo pomoč, so v duševni stiski, na vrsto pri strokovnjaku za to področje pa bodo morda prišli čez mesece ali celo leta. Enako je z logopedi
Potrebno je tudi urediti delo urgentnih ambulant. Po Sloveniji je njihovo delovanje zelo različno po regijah, a na splošno so obremenitve vse večje tudi za nas, ki moramo naslednji dan v redno službo. To sčasoma pusti posledice na našem zdravju, sledijo bolniške odsotnosti in v tem je začaran krog težav.
Kaj si želite pediatri?
Zelo bi nam pomagalo, če bi vladajoči - skupaj z večinskimi mediji - zdravnikov ne dojemali kot sovražnike, da nam ne bi nam očitali zaslužkarstva, dvoživkarstva in umetnega ustvarjanja čakalnih vrst. Prepričana sem, da ima po vseh letih študija, specializacij in dodatnih izobraževanj vrhunski specialist upravičeno višjo plačo.
Prisluhnite celotnemu pogovoru!
