VELIKA začetnica – izzivi in problemi

Beseda je zakon! 12. 01. 2026, 13:38 Prof. dr. Hotimir Tivadar

Pravopis (Slovenski pravopis 2001) v podpoglavju Velika začetnica (paragraf 28, str. 9), torej na začetku poglavja o Velikih črkah zelo jasno in tudi na kratko pravi: »Z veliko začetnico pišemo prvo besedo v povedi, lastna imena, izraze posebnega razmerja ali spoštovanja, svojilne pridevnike iz lastnih imen in izrazov posebnega razmerja ali spoštovanja in še nekatere druge besede.«

To je dokaj kratko in za jezikoslovca ter tudi splošnega uporabnika slovenskega jezika preprosto pravilo. Težava nastopi, če ne razumemo têrminov poved, svojilni pridevniki, ali nam ni nam jasno, kaj in katera so lastna imena, predvsem pa se lahko dogodi nerazumevanje ali različno razumevanje posebnega razmerja ali spoštovanja. Velika začetnica se piše na začetku povedi, tj. stavka ali večstavčja, ki se zaključi s končnim ločilom. Tu načeloma ne bi smelo biti težav. Lastna imena že v svojem poimenovanju vsebujejo last-: ne lastnóst (lastnost je nekaj splošnega, kar opisujemo s pridevniki), ampak lástnost, unikatnost, neponovljivost. In to so vse besede od imen bitij, prebivalcev, držav, pokrajin, do imen krajev in ulic. Vse to se piše z veliko začetnico.

PRIMER: Če imamo v Ljubljani poseben objekt, arhitekturno stvaritev, ki ga je ustvaril Jože Plečnik, z imenom Tromostovje, bomo to pisali z veliko začetnico. Že z zapisom z veliko začetnico bomo nakazali, da gre za točno določen objekt, ki ga najdemo v Ljubljani. V naši zavesti je to Tromostovje že vnaprej povezano s točno določenim krajem, z določenim tromostovjem ob Prešernovem trgu, pod katerim teče Ljubljanica.

Če pa zapišem tromostovje z malo začetnico, to pomeni neko nedoločno tromostovje, ki nima lastnega imena, in pomeni »most iz treh med seboj povezanih mostov«, kot je opredeljeno v SSKJ2.

In če upoštevamo to načelo, nam mora biti slovenščina zelo preprosta s stališča pisanja velike začetnice. Zato najprej razmislimo, kaj nam ta beseda pomeni. Če poznamo vsebino, večjih težav pri pisanju lastnih imenih in velike začetnice ne bi smeli imeti.

K temu preprostemu pravilu moramo dodati še pravilo, da se pri večbesednih lastnih imenih z veliko začetnico piše le prva beseda, druge besede pa se pišejo z veliko le, če so lastna imena, npr. Združene države Amerike, Bohinjsko jezero, Organizacija združenih narodov, Cankarjeva založba, Češka republika, Hrvaška, Republika Srbija, Republika Srbska.

Mogoče je na tem mestu treba omeniti še, da se z veliko začetnico pišejo tudi prebivalci vseh teh zemljepisnih enot (paragraf 50–59, str. 12) držav, pokrajin, republik, vasi, mest, planetov itd., od Slovencev, Američanov, Rusov, Primorcev, Praslovanov do Beneških Slovencev (iz Beneška Slovenija) in Prekmurcev. Slovenski pravopis (2001) v paragrafu 54 pravi, da z veliko pišemo tudi prebivalcev planetov, npr. Zemljan, Marsovec, če bi tam obstajalo življenje.

Če nam beseda marsovec pomeni nekaj splošnega, npr. zunajzemeljsko bitje na splošno oz. neko skupino ljudi, ki se čudno obnaša, seveda pišemo marsovci z malo začetnico.

In če ime prebivalca neke zemljepisne enote dobi predpono ne-, torej ko pomeni negacijo prebivalca, se ta beseda tudi piše v slovenščini z veliko začetnico: Neljubljančan, Nezemljan, Neevropejec itd.

Takšen je dogovor v slovenščini. Npr. že v hrvaščini pišejo tovrstna zanikana imena z malo začetnico, navajam dobesedno iz hrvaščine iz hrvaškega pravopisa Inštituta za hrvaški jezik in jezikoslovje (Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje):

»Malim se početnim slovom pišu nazivi stanovnika naseljenih mjesta, država, kontinenata, planeta, pokrajina, područja, pripadnika naroda i etničkih skupina i slično s prefiksom ne-: neeuropljanin, nesplićanin, netalijan, nehrvat, neslovenka.« (http://pravopis.hr/pravilo/imena-stanovnika-i-pripadnika-naroda/99/)

Kot vidimo iz tega konkretnega primera dveh sosednjih slovanskih jezikov, je marsikatero pravilo posledica »samó« dogovora med pripadniki določene jezikovne skupnosti, kar pa mora biti spoznano iz knjižne rabe (uzusa).

Posebna in malo bolj zapletena zgodba pri pisanju lastnih imen pa so naselbinska in nenaselbinska zemljepisna imena ter seveda prazniki, kar bomo obravnavali v prihodnje.

Primeri