S. Emanuela Žerdin | (foto: Izidor Šček)
»Tuje spoštujemo, svojega pa ne damo.«
Oddaje s. Meta Potočnik
Ob prazniku samostojnosti in enotnosti naše države smo se pogovarjali s s. Emanuelo Žerdin. Večkrat napiše kakšen komentar, slišimo jo tudi na valovih Radia Ognjišče. 26.12. 1990 je proces osamosvajanja Slovenije spremljala v Črni Gori, v skupnosti sester črnogorske province.
Z nami je v oddaji Življenje išče pot delila svoje spomine in nas povabila k več ljubezni do domovine, k spoštovanju slovenščine in medsebojnemu spoštovanju v naših različnostih. Druge domovine namreč nimamo.
Kot sestra Frančiškanka brezmadežnega spočetja spadate v črnogorsko provinco. Kako ste takrat spremljali ta naša prizadevanja za samostojno državo? Ali ste lahko volili?
Takrat nas je bilo še kar nekaj sester Slovenk v Črni Gori in vsi smo pozorni spremljali dogodke. In molili, predvsem molili, da ne bi bilo kaj hudega, obenem pa trepetali, ali bo rezultat takšen, da nas privede do samostojne države. Takrat smo res čutili vso tisto napetost od daleč, ko nisi mogel ničesar storiti, saj sama nisem mogla na volitve.
Še zdaj se spominjam, da sem zvečer pod blazino v roki držala stari mali tranzistorček in čakala rezultate. Čakala, kdaj pride tista številka, da smo izbrali Slovenci svojo samostojno državo. To je bilo nekaj neverjetnega in se spomnim, ko je bila ta številka izrečena, da smo vse zajokale od veselja in sreče. Zares sem bila takrat iskreno ponosna na svoj narod.
Mislim, da nikjer nisem bila tako ponosna na Slovenijo kot ravno takrat v tistih trenutkih. To je bilo zame najlepše božično darilo. Spomnim se, da sem takoj tekla v tišini in miru tiste noči v cerkev, se vrgla pred Najsvetejše, zmolila, in hitro odšla gor spet nazaj v svojo sobo. In potem seveda zjutraj, ko smo prišle sestre k zajtrku, je bilo to veliko veselje, ne samo nas Slovenk, tudi drugih naših sester in sosedov.
In obenem strah: kaj pa bo zdaj? A nas bo res ta, takrat še skupna država, nekako pustila, da živimo samostojno ali kaj bo? Tako da je bilo z ene strani veliko veselje, z druge strani pa tudi zaskrbljenost. Dobremu Bogu hvala. Ni se nam zgodilo nič kaj tako zelo hudega, kot bi se nam sicer tudi lahko.
Sestra Emanuela po vseh teh letih, kar imamo zdaj svojo državo. Kaj vam pomeni država Slovenija? Kaj vam pomeni domovina? To dvoje namreč ni čisto isto.
Drži, ni isto. Ampak veste, jaz sem še zmeraj zelo ponosna, da imamo mi, naš majhen narod, lastno državo. Slovenci se premalo zavedamo, da sploh nikoli v vsej naši zgodovini nismo imeli svoje države. Zdaj jo imamo že 34 let. Še zmeraj je mlada in res bi jo morali pravzaprav od srca negovati in ljubiti. Spomnim se, ko je potem 25. junija 1991 bila razglašena ta mlada država, danes Dan državnosti. Takrat sem živela v Avstriji, tja smo namreč hodile delat v Dom za starejše tudi sestre Slovenke. Vse smo se na skrivaj zbrale v nekem kotu in nazdravile državi Sloveniji in naši zastavi! Opoldne pa je že prišla neka koroška Slovenka, ki je živela tam in rekla: »Sestre, hitro pojdite domov, meje se zapirajo. Začela se je vojna.«
Nato ves tisti trepet, kaj bo, vse tisto žrtvovanje tudi teh naših sester, ki so takrat kot zadnje prečkale avstrijsko slovensko mejo, To je bilo res nepozabno. Ampak nekako se mi zdi, da se je splačalo. Slovenci ne smemo pozabiti, da imamo prvič v vsej naši zgodovini prav to ljubo domovino. Jaz sem zelo ponosna na to, in tudi z otroki pri katehezi o tem govorimo. Večkrat slišim, da mlajši rodovi ne cenijo ne Slovenije ne domovine. A mi povedo, še imajo še zmeraj najrajši Slovenijo, da je najlepša država Slovenija. Manjka pa nam nekaj gorečnosti za to državo.
Črna gora je enkrat manjša od Slovenije in ima pol manj prebivalcev. A kako so oni ponosni bili že takrat na svojo državo, na svojo zgodovino. Stari ljudje so vedno recitirali njihov Gorski venec na pamet! Slovenci, se mi zdi, da smo za padli v nekakšno melanholičnost, kot je tole megleno vreme. Imamo državo, ampak nam se zdi to nekako samo po sebi razumljivo in nič kaj posebnega. A je vendar nekaj posebnega, da imamo svojo državo, da imamo svojo zastavo in svojo himno.
Zato bodimo hvaležni. In veste, kaj bi rada? Da poljubimo kdaj našo zemljo. Včasih, ko sem prišla iz Črne gore domov v Slovenijo, sem šla poljubit zemljo naše nove države. Takole ponoči, ko me nihče ni videl, sem šla tam na naše dvorišče in poljubila zemljo, ker se mi je zdelo to nekaj tako čudovitega. Ljubiti to zemljo, domovino in državo. Res nimamo orožja, nimamo bogastva, nimamo neke svetovne moči. A moramo se tega zavedati, in vedeti, da bomo to našo državo ohranili le z ljubeznijo in s svojim jezikom in s svojim ponosom. Tako kot so nekoč rekli Črnogorci, tako mi tudi povejmo: »Tuje spoštujemo, svojega pa ne damo.«
