Po krstu in bolniškem maziljenju sem oživel #video

Oddaje 22. 12. 2025, 14:38 s. Meta Potočnik

Decembrska kateheza za bolnike, invalide in starejše je prinesla pogovor z lurškim kaplanom Mirom Šlibarjem, ki se po več letih zvestega pripravljanja vsebin za bolnike in starejše, poslavlja od tega poslanstva. V sedmih letih je ustvaril 70 katehez. Najprej z našo sodelavko Damijano Medved, nato še z menoj. S seboj na radio je prinesel zajetno mapo, kjer so shranjena vsa besedila in osnutki. Iz njih namerava pripraviti posebno izdajo, kjer bo zbral svoje kateheze.

Vprašali smo ga, kako vidi svojih 50 duhovniških let in kako razume ter živi modrost poslavljanja in izpuščanja nekaterih odgovornosti in njegov odgovor je zanimiv.

Miro Šlibar je s seboj pripeljal 37-letnega moža in očeta Nika Šavlija, ki ga je krstil in mu podelil bolniško maziljenje pri samo štirih letih, saj je bil v smrtni nevarnosti. 
Spregovorila sta o moči tega zakramenta, svoji veri danes in o njunem odnosu, ki še kar traja.

Takole svojo zgodbo opiše Nik Šavli:

Sem Nik Šavli, doma iz Tolmina, že od leta 2009 pa živim v Strunjanu. Živim z partnerko in imam prekrasno hčerko, ki bo v februarju dopolnila tri leta. Če Bog da, se nam bo kmalu pridružil nov član družine.

Zaposlen sem v našem edinem tovornem pristanišču – Luka Koper, kjer opravljam delo upravljalca dvigal oz. žerjavista. Moje delovno mesto je zelo odgovorno, saj sedim v kabini dvigala na višini od 18, pa vse do dobrih 40 metrov. Z življenjem sem zelo zadovoljen, še posebej zaradi zgodbe, ki jo želim deliti z vami.

Pisalo se je leto 1992, ko sem se kot štiriletni deček že dalj časa počutil slabo. Mama me je neumorno vozila do lokalnega zdravstvenega doma, a zaman. Zdravniki so trdili, da je z mano vse v najlepšem redu. Prespal sem cele dneve, počutje pa je bilo vedno slabše. To je trajalo praktično celoten januar, vse do večera, ko sem med opravljanjem male potrebe čutil močno bolečino v hrbtu (križu).

Odšel sem spat, a drugo jutro se nisem prebudil kot vse dni poprej. Mama, ter žal že pokojni brat Jani, sta me iz dnevne sobe klicala, naj vstanem, saj se je po televizij predvajala meni zelo ljuba risanka »leteči medvedki«, a ni in ni me bilo iz sobe. Mama je šla v sobo pogledat in me našla neodzivnega. Nemudoma so me nesli v lokalni zdravstveni dom, kjer je bil dežurni zdravnik g. dr. Leban, ki je nemudoma poskrbel, da me je rešilec peljal v bolnišnico v Šempeter pri Gorici.

V bolnišnici so poleg dežurne pediatrinje (pokojna dr. Košiček) poklicali še dežurnega okulista, saj je prišlo do razlitja krvi po celotnem telesu. Ni imel dobrih besed, saj je bila kri prisotna tudi za očmi in je bila bojazen oslepitve (če bi sploh preživel) velika.

Takoj so me transportirali v Ljubljano na pediatrijo na Vrazov trg. Ekipa zdravnikov na čelu z zdaj že žal pokojnim dr. Cirilom Kržišnikom ter Ivanom Vidmarjem je v roke dobila praktično nerešljivo nalogo. Trudili so se dan in noč, da bi me le uspeli vrniti nazaj v življenje na tej strani. A zaman, prognoza je bila slaba. Staršema so povedali, da naj se pripravita na najhujše. Obstajala je tudi možnost amputacijo udov.

Naj omenim, da kot novorojenček nisem bil krščen, saj sta starša v lokalni župniji veljala za »neverna«. Po prošnji moje none (stare mame), ki je bila Cerkvi in veri zelo predana, je bolnišnični duhovnik Miro Šlibar opravil krst in maziljenje v sili – da bi bil v primeru zelo verjetne smrti krščen.

Nekaj ur po maziljenju pa se je zgodil preobrat, saj sem se prebudil iz nezavesti, brez posledic.

Videl sem vse, dihal … Spominjam se žeje, velike žeje. Vse bi dal za kozarec vode, a je nisem smel piti, saj so se zdravniki bali zaradi notranjih krvavitev. Vse, kar so dovolili, je bilo to, da so mami pustili, da mi z mokro cunjo namoči ustnice.

Spominjam se tudi, ko sem bil v nezavesti, glasu moje mame, saj je bila prisotna ob moji postelji. Spraševala me je namreč, če bi si doma želel kakšno žival. Na vse predlagane živali sem odkimal, prikimal pa sem, ko me je vprašala, če bi si želel imeti mačko.

In tako me je ob mojem prihodu domov iz bolnišnice doma pričakala prava mucka z imenom Mikica, ki je bila z nami še dolga leta. Za rojstni dan pa sem dobil torto v obliki pikapolonice. Od takrat dalje me spremlja ogromna sreča.

Zame je življenje res edinstvena pot, četudi včasih prežeta z bolečino. Spodbujam vse bolne, otroke, starejše, da je vredno živeti ter predvsem da je potrebno UPATI – do zadnjega utripa srca – kajti prav sam sem primer takšnega upanja.