Jaslice v cerkvi Žalostne Matere Božje na Mirenskem Gradu | (foto: Danijel Olivo)
Jaslice na Mirenskem Gradu
Slovenija Janja Završnik Uredništvo Radia Ognjišče
V prazničnih dneh so v romarski cerkvi Žalostne Matere Božje na Mirenskem Gradu na ogled jaslice kiparke Mihaele Žakelj Ogrin. Ideje za postavitev jasličnih figur so sad duhovnika lazarista dr. Petra Žaklja in njegovih sodelavcev, ki so jaslice postavili že petnajsto leto zapored.
Letošnjo upodobitev Gospodovega prihoda je vodila misel, da Jezus med nas prihaja kot Odrešenik in vsem prinaša svobodo, po kateri hrepenimo. On je edini, ki prinaša pravo svobodo, saj jo sami pogosto iščemo na napačnem koncu. O pravem in nepravem iskanju svobode spregovorijo tudi liki.
Jaslice so obkrožene z obzidjem, ki predstavlja našo ujetost in ječo duha. Obzidje Bog vedno rahlja, a ga ne ruši. Bog nas ne 'zabetonira', postavlja pa zdrave meje.
Zunaj obzidja stojita Adam in Eva. Želela sta si brezmejne svobode in nista sprejela dejstva, da je brezmejno svoboden le Bog. Zapravila sta si raj, kjer vlada veselje v ljubečih odnosih. Ko sta segla po prepovedanem sadu, je celo tisto, kar je bilo prej lepo, postalo grdo. Golota je postala stvar sramu in prezira. Morala sta se skriti; ušla sta iz obzidja, a ostala prazna.
Ob zidu stoji človek, poln napuha. Samozadostno verjame, da ne potrebuje nikogar, ki bi mu »solil pamet«. Samozadostnost je ena od lažnih podob svobode, ki nas odtrga iz vseh odnosov in pahne v temo osame.
Na drugem koncu obzidja sedi mož, ki se sam masti za mizo, v bližini pa revež, ki gine od lakote. Čeprav si ugodja in bogastva vsi želimo, sta lahko tudi ta dva tesna ječa. Če ne vidimo reveža ob sebi in zanj ne poskrbimo, bomo le še bolj ujeti.
Nekoliko proč leži poškodovan človek, ki potrebuje pomoč. Mož, ki se mu je približal, je pustil svoje obveznosti in poskrbel zanj, žena pa revežu prinaša vodo. Svoboda je v tem, da vidimo bližnjega, ne pa v tem, da skrbimo le za svoje ugodje in hodimo drug mimo drugega.
Poleg betlehemske votline je hiša, kjer oče na pragu objema sina. Pod hišo je zid načet. Bog ne želi, da so naši domovi ječa. Rahlja tesnobnost doma in okove družinskih vzorcev, hkrati pa verjame, da smo lahko drug drugemu očetje in matere, sinovi in hčere.
V bližini svete družine stoji ponižen mož, ki sprejema svojo nemoč in krhkost. Obrača se k pastirjem in Bogu v štalici. Našel je bližnjega, našel je bližino Boga.
Navidezna svoboda nas odnaša daleč od prave svobode. Ko rušimo zidove v imenu svobode, med nami rastejo nepremagljive ovire. Postali smo si tujci in med nami ni prostora za pristno sočutje in razumevanje. Bog, ki danes stopa med nas, prinaša odgovor na naša iskanja. Naša sreča ni v samozadostnosti in napuhu, ne v bogastvu in ugodju, ne v rušenju vseh okvirov naših odnosov. Ne iščimo brezmejne svobode. Veselje bomo našli, če bomo sprejeli lastne meje in verjeli, da nas Bog ljubi. Veselje je v svobodi, ki vodi v zavzeto ljubezen do bližnjih. Veselje in svobodo iščimo z Bogom, ki prihaja med nas in nas ima rad.
