Vojko Gašperut – umetnik, ki je z usti naslikal življenjsko zgodbo

Novice 29. 12. 2025, 08:33 Marjana Debevec

Na praznik Svete družine je bogato življenjsko pot sklenil Vojko Gašperut – Gašper, rojen 24. decembra 1949 v majhni vasici Sedlo v Breginjskem kotu. Bil je bil eden najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov, ki je ustvarjal s posebnim načinom – slikanjem z usti. Njegova življenjska pot je ganljiva zgodba o soočanju z izzivi, notranji moči in presunljivi ustvarjalnosti ter umetniški predanosti, ki je presegla telesne omejitve in mu omogočila, da je svojo vizijo sveta ujel na platno. O svojih izkušnjah veličine življenja je pričeval po šolah in na drugih dogodkih, kjer so mu prisluhnili številni mladi, tudi mnogi takšni, ki so izgubljali upanje. Njegova zgodba je številne navdihnila z novim smislom življenja.

»Vsega, česar se lotim, delam s srcem, posebno ko slikam, ker želim, da se iz slike začuti ljubezen, ki sem jo vložil vanjo.

Vsaka slika je vredna mojega truda in veliko časa mine preden jo podpišem in oddam. Je kot otrok, ki ga lepo oblečeš, počešeš, preden ga pelješ k maši,« je v svojem zadnjem intervjuju za oktobrsko številko revije Novi svet dejal Vojko Gašperut.

Skok v morje, ki je za vedno spremenil njegovo življenje

Že v otroštvu je pokazal izrazit interes za risanje in slikanje. Leta 1960 se je z družino preselil v Koper, kjer je odraščal in razvijal svojo likovno žilico.

A življenjski preobrat se je zgodil 15. maja 1967 – takrat je pri skoku v morje pri izolskem svetilniku doživel hudo poškodbo vratne hrbtenice, ki ga je za vedno prikovala na invalidski voziček. Zaradi tega ni mogel uporabljati rok na običajen način in se je, kljub temu, odločil, da bo slikal – s čopičem v ustih.

V že omenjenem intervjuju je pojasnil, da ga je poleg naravne družine – žene Danice in hčerke Katje – vedno podpirala duhovna družina Marijinega dela.

Kmalu po nesreči, še pred koncem rehabilitacije ga je namreč oče Bojan Ravbar peljal na Mariapoli v Bassano, »kjer sem odkril, da je bližina ljudi v težkih trenutkih dotik in dokaz božje ljubezni.

Na srečanjih me je vedno prevzela sprememba, ki sem jo opazil pri sebi in pri drugih. Ko odgovorimo na ljubezen, ljubezen postane medsebojna. Zgodi se nekaj božjega. Ta duhovnost je zame enako potrebna kot hrana za telo in kot druženje s prijatelji ali srečevanje s slikarji, s katerimi širim svoje umetniško obzorje.«

Kaj pa če je nesreča pravzaprav sreča?

Pomembno obdobje njegove umetniške poti se je začelo v rehabilitacijskem centru, kjer je Vojko smisel, navdih in potrditev našel skozi umetnost. Ko so ga na Valu 202 razglasili za osebnost tedna, je dejal: »Zakaj bi to morala biti nesreča? Kaj pa če je spodaj skrito še nekaj drugega, da je bila to pravzaprav sreča? ...

Lahko dojamem to kot nekaj, kar me je spodbudilo, da so na dan privrele neke notranje sile, za katere prej sploh nisem vedel, da obstajajo. Ugotovil sem, da sem lahko tudi tak, kot sem, koristen drugim in da jim lahko pomagam.«

Pojasnil je, da je seme takega razmišljanja vanj položil o. Bojan ob prvem obisku v bolnišnici, ko ga je vprašal: »Če je Bog to dopustil, jaz verjamem, da je to izraz Njegove ljubezni. Verjameš tudi ti?« »Moj DA ni bil zelo prepričljiv a je za vedno in vedno znova odzvanjal v meni.«

Sprejmem in ne želim objokovanja

V prvem letu zdravljenja, ko je veliko časa preživel v Zavodu za rehabilitacijo v Ljubljani, je še dolgo gojil upanje, da se bo nekaj zgodilo in bo zopet hodil. A ni se zgodilo. »Kar nekaj časa sem životaril. Nastopil pa je trenutek streznitve in hudo sem se zjokal.

Po tem pa odločitev, da sprejmem in ne želim več nobenega objokovanja. Sedaj vem, da sem lahko srečen, če sprejmem za dobro svoje stanje tako, kot je in grem z upanjem naprej.«

Mnogi ljudje so takrat izražali zadovoljstvo, da ga bo slikanje zamotilo, da bo lahko koristno porabil svoj prosti čas. »V meni pa se je že porajala strast, ki me je pripeljala do resnega dela, lahko rečem življenjskega poklica.«

 

Narava, pokrajina, lokalni motivi

Večina njegovih del je navdihnjena s pokrajino, naravo in lokalnimi motivi. Poseben poudarek je dajal krajinam Primorske, tihožitjem, vedutam in atmosferam, ki jih je s posebno občutljivostjo prelagal na platno.

Kritičarka Anamarija Štibilj Šajn je o njegovem ustvarjanju zapisala: »Vojko Gašperut... ohranja naravno barvitost pejsažev in vedut ter tenkočutno sledi nenehno spreminjajočim se atmosferskim stanjem. Z njimi povzema slikovitost hipnega dogajanja, izraža oseben odnos do zunanjega sveta ter razkriva notranje razpoloženje.«

Njegov slikarski opus zajema več sto del – predvsem olj na platnu, v katerih prav posebno mesto zavzemajo motivi istrskih solin, morja, reke Soče in pokrajine okoli Breginjskega kota.

Slikar jih ni upodabljal zgolj realistično, ampak jih je tudi likovno interpretiral, s čimer se jasno izraža njegova osebna izkušnja sveta in njegova umetniška naravnanost.

Vojko je bil dolgoletni član in eden najbolj vidnih predstavnikov Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK), kjer je leta 1987 postal štipendist, nato pridruženi član in od leta 2004 polnopravni član.

To je priznanje mednarodnega pomena, ki izpostavlja njegov prispevek k globalni skupnosti umetnikov z invalidnostmi.

Številna priznanja in nagrade

Njegova razstavljalska pot je izjemna tako po obsegu kot po geografski razsežnosti. Vojko je imel več kot 140 samostojnih in več kot 350 skupinskih razstav v Sloveniji in po svetu – med drugim v Parizu (v galeriji Carrousel du Louvre), Strasbourgu (Evropski parlament), Dunaju, Madridu, Pragi, Budimpešti, Lizboni, Atenah, New Yorku in drugod.

Njegov umetniški uspeh je spremljalo tudi veliko število nagrad in priznanj – od nagrad na ex tempore razstavah do uradnih priznanj Občine Koper in drugih kulturnih institucij. Na ta način je njegova slika sveta presegla nacionalne meje in postala del širšega dialoga v likovni umetnosti.

Navdihoval je mlade in odrasle

Poleg umetniškega ustvarjanja je Vojko pogosto sodeloval tudi na delavnicah in srečanjih, kjer je navdihoval otroke in odrasle, posebej tiste s posebnimi potrebami, da presežejo svoje omejitve in sledijo svoji strasti.

V okviru teh dogodkov je bil pogosto poudarjen pomen vztrajnosti, vere v svoje sposobnosti in preseganja stereotipov o invalidnosti.

Za mnoge je bil Vojko Gašperut zgleden primer človeka, ki kljub težkim preizkušnjam ni izgubil poguma niti veselja do izražanja. Njegov opus ostaja priča ne samo umetniških dosežkov, temveč predvsem človekove volje, ki presega telesne omejitve in premika meje ustvarjalnosti.

»Če ne delam z žarom, ki ga imam v sebi, če ne pride ven, potem sliko neham delat, jo dam za omaro in čez čas pride spet v roke, da nekaj nastane. Z vsako sliko zgradim odnos, ki ostane za vedno in mi je pomembno, kje konča njena pot. Za sliko ne rečem, da je lepa ampak, da je dobra, če sem uspel v njej ujeti trenutek tistega vzdušja, ki me je nagovorilo in ga želim ovekovečiti. Zame je slikanje življenje, je rojevanje, ustvarjanje novega, izražanje lepote. Preko slike lahko nekomu nekaj dam. Je tudi zdravilo za žalost. Po izgubi žene nekaj časa nisem mogel delati nič, a kmalu sem v ateljeju našel mir in tolažbo. Danica je bila moj največji kritik in moje delo je še vedno plod najinega odnosa. Da imam v umetnosti neko poslanstvo, sem začutil tudi ob besedah papeža JPII., ko je rekel, da umetniki prej vidimo lepoto in smo jo dolžni posredovat naprej tudi drugim.«

Dobrotnik slovenske Cerkve in naroda

V župniji sv. Ane v Kopru so ob Vojkovi smrti zapisali: 

»Danes ponoči je v Izolski bolnici umrl g. Vojko Gašperut Gašper, veliki dobrotnik naše cerkve, duhovni oče, dobrotnik slovenske Cerkve in naroda, vzor obupanim in učitelj mladih. Njegove podobe krasijo letošnje jaslice.

Samo želimo si lahko, da bi s tako vero in voljo do življenja zmogli krepiti svoje življenje in našo Cerkev. Hvala, dragi gospod Vojko. Na zadnji dan jubilejnega leta v naši škofiji lahko rečemo samo: Bogu hvala za vaše življenje!

Zahvalna sveta maša za življenje prijatelja Vojka Gašperuta Gašperja bo v cerkvi svete Ane v Kopru 1. januarja 2026 ob 11. uri.«

Hvala, Vojko!

Vojko, hvala ti! Hvala ti za mnogo stvari. Hvala ti, ker si vztrajal v razmerah, v katerih bi marsikdo obupal. In ne le vztrajal: napredoval si, postal si velik umetnik, se poročil in imel družino.

Zame si bil "gospod" v najlepšem pomenu te besede. Medtem ko bi se lahko kdo drug, kot tetraplegik počutil manjvrednega, si ti pokazal, v čem je vrednost življenja. Hvala ti tudi za zgled izjemnega odnosa s tvojo ljubljeno ženo, ki te je zdaj sprejela v nebesih.

Zdaj končno lahko spet hodiš, plešeš, skačeš! Še nedavno si se izpostavil za zaščito življenja in tvoje pričevanje je veljalo več kot 1000 pridig. Hvala Vojko! Pomagaj nam zdaj iz nebes, da bomo izpolnili poslanstvo, ki nam je namenjeno in se nekoč znova srečali.