Adventne duhovne spodbude direktorja msgr. Trstenjaka: Bog iz nerodovitnosti začne novo življenje

Radijski utrip 22. 12. 2025, 19:55 Alen Salihović

Adventno romanje na Dunaj in v Bratislavo je od 19. do 21. decembra romarje povezalo v duhu gesla romarji upanja. Direktor Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak je v treh pridigah – na Dunaju, v Bratislavi in v romarskem središču Marianka – prepletel biblično sporočilo z jasnim klicem k zaupanju, notranji rodovitnosti, spreobrnjenju ter k božiču, v katerem mora ostati v središču Kristus.

Dunaj: Nerodovitnost, ki se v Bogu spremeni v rodovitnost

V pridigi na Dunaju (19. 12. 2025) je izhajal iz svetopisemskih zgodb o dveh nerodovitnih ženah – Samsonovi materi in Elizabeti – ter poudaril, da Božji poseg ni le »čudež rojstva«, ampak zgodovinski in odrešenjski dogodek: Bog deluje v korist človeka, naroda in poti odrešenja, pri čemer računa tudi na človeško sodelovanje in poslušnost.

O Samsonovi materi je spomnil, da izvoljenost zahteva držo poslušnosti: »Čudež rojstva, čeprav je v človeških očeh nemogoče, je čudoviti poseg Boga v življenje zakonskega para in še več: naroda in sploh zgodovine odrešenja. In da Bog lahko uresniči svojo zamisel, svoj načrt, uporabi posameznike, pričakuje njihovo pripravljenost za sodelovanje in upoštevanje navodil.«

A ključni poudarek je bil: rodovitnost ne nastane iz naše samozadostnosti, ampak iz Božje milosti. Pri tem se je naslonil tudi na misel papeža Frančiška in jo povezal z izkušnjo človekove krhkosti: »V tej zgodbi je tudi za nas pomembno sporočilo, namreč, da more samo Bog iz naše nerodovitnosti ustvariti nekaj rodovitnega in koristnega… Božje posredovanje vedno premaga nerodovitnost našega življenja in ga naredi rodovitnega. In tisto, kar povzroča nerodovitnost, je naša nadutost, ki nam govori, da lahko vse storimo sami.«

Kot oporo romarjem je navedel Pavlove besede, ki postavijo slabotnost v novo luč: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti… Vesel sem torej slabotnosti… Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,9–10).

Bratislava: »Polnost časa« in klic k zaupanju – Emanuel je med nami

Naslednji dan v Bratislavi (20. 12. 2025) je Trstenjak navezal berilo (Izaija) in evangelij (Luka) v enoten lok: napoved in uresničitev. Advent je opisal kot čas, ko se srce pripravlja na resnico, da je Emanuel – Bog z nami – resnično navzoč.

Središče njegovega poudarka je bila skrivnost učlovečenja: »… evangelist Luka pa nam je opisal, kako se je to zgodilo: ‘Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila’ (Lk 1,35). Z besedami apostola Pavla bi lahko rekli, da ‘je nastopila polnost časa’ (Gal 4,4)… Ta priprava … nam bo … odprla oči, predvsem pa srce, da je med nami in z nami Emanuel.«

Izaijeva prerokba pa je po njegovih besedah tudi opozorilo: človek se ne sme zanašati le nase. Kot protiutež samozadostnosti je postavil psalmistovo merilo notranje drže: »Odlomek nas spodbuja k večjemu zaupanju Božjo navzočnost med nami… Zato so pomenljive besede Psalmista… ‘Kdor je nedolžnih rok in čistega srca, kdor svoje duše ne obrača k praznim stvarem’ (Ps 23,4). In rezultat takšne drže? ‘Ta bo prejel Gospodov blagoslov’ (Ps 23,5).«

V tej pridigi je posebej izstopal tudi daljši citat sv. Bernarda, ki je romarjem približal dramatično pričakovanje človeštva pred Marijinim »da«. Pridigar je s tem poudaril, da vera ni odlašanje, temveč pogumen odgovor, ki odpira vrata Odrešeniku: »Angel čaka na odgovor… Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi… Devica, daj hitro odgovor… Spregovori besedo in sprejmi Besedo… odpri s privoljenjem: ‘Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi’.«

Marianka: Sveti Jožef in božič brez olepševanja – v središču mora biti Jezus

Na 4. adventno nedeljo v Marianki (21. 12. 2025) je Trstenjak romarje usmeril k Jožefu – tihim, a odločilnim pričevalcem vere. Ob Matejevem »Jožefovem oznanjenju« je poudaril, da je bilo vse, kar se je zgodilo v Mariji, sad svobodne Božje pobude, Jožef pa je v tej pobudi poklican k poslušnosti.

Ob tem je izrekel zelo jasno božično merilo: »Zato ni mogoče božiča obhajati drugače kot Jezusov rojstni dan. V središču je in mora biti Jezus, ne pa božična darila, dobrote na mizi in še vse drugo, kar je povezano z božičnim praznovanjem.«

Opozoril je tudi na posvetnost, ki izriva Boga in poveličuje kulturo smrti, ter postavil Cerkev kot nosilko upanja, ki se ne sme odpovedati jedru vere: »Posvetnost naše družbe je prišla do takšne točke, ko se povsem izgublja smisel za Boga; še več: Bogu je odvzeta bivanjska pravica… V tem kaotičnem stanju ostaja še edina prinašalka upanja… Cerkev… ki se ne more in ne sme odpovedati učenju… da je Jezus Božji Sin… Jezus je in vedno bo ostal edini največji dar… edini pravi, resnični in najboljši odgovor na vse človekove probleme…«

Trstenjak je romarje postavil pred odločitev – brezbrižnost ali dejavna vera – in Jožefa predstavil kot vzor, ki ne živi iz navad, ampak iz poslušnosti Bogu: »Zdaj pa se od nas pričakuje reakcija… Možnosti sta dve: ali se za povabilo ne zmenimo… ali pa se odločimo, da si bomo… prizadevali za pristno, dejavno in živo vero… po vzgledu svetega Jožefa.«

Zbrani je dejal še, da brez Božjega dotika ostanejo tudi najlepši praznični znaki prazni. Zato je romarje pozval, naj zadnje adventne dni izkoristijo za notranjo pripravo, in navedel znano misel Angela Silezija: »Brez Božjega dotika bosta še tako čudovita božična dekoracija in kulinarika le zunanjost… Le še dva dneva sta na voljo… Prav od nikogar drugega ne bo odvisno doživeto božično praznovanje, kakor od nas samih… ‘Tudi če bi bilo dete v Betlehemu tisočkrat rojeno, če ni v mojem srcu, je vse izgubljeno.’«