Na Poljanh v Ljubljani so obeležili 25. obletnico posvetitve cerkve svetega Jožefa

Slovenija 14. 12. 2025, 10:42 Andrej Šinko

Somaševanje duhovnikov je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je spomnil, da je ta cerkev simbol solidarnosti in vztrajnosti, saj je bila zgrajena po potresu, v času vojn zaplenjena, jezuiti pa izgnani. Po desetletjih prizadevanj je bila vrnjena jezuitom in obnovljena, danes pa svetišče sv. Jožefa ostaja »hiša molitve« in simbol vztrajnosti, vere ter skrbi za družine.

Celotna homilija nadškofa Stanislava Zoreta

Spoštovani provincial slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut, spoštovani rektor Rezidence Svetega Jožefa p. Damjan Ristić, spoštovani patri jezuiti, spoštovani gostje, dragi bratje in sestre.

Zbrali smo se v narodnem svetišču Svetega Jožefa. Na tem mestu še bolj izrazito kot kje drugje doživljamo resničnost misli sv. Avguština, da Cerkev »nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga«. Cerkev, katere 25-letnico posvetitve se danes spominjamo, je, kot dobro vemo, nastala po velikem ljubljanskem potresu leta 1895, v katerem sta bila mesto in neposredna okolica močno poškodovana.

Strašne sile narave so pokazale svojo moč. Vendar je svojo moč pokazala tudi človeška solidarnost in iznajdljivost. Na najrazličnejše načine so takrat po Ljubljani reševali stisko z bivališči, saj veliko ljudi ni moglo bivati v svojih stanovanjih ali hišah, ker so bile čisto ali vsaj napol porušene. Brezdomci so v tistih dnevih spali celo v zeljarskih sodih in kadeh. Tako so reševali stisko tistih, ki so praktično ostali brez vsega.

Skoraj sočasno pa se je pokazala tudi trdnost vere v Boga in zaupanje v njegovo varstvo. Že neposredno po potresu je škof Jakob Missia dal postaviti kapelo Svete Družine v nadškofijskem dvorcu. Bila je zgrajena leta 1897, torej neposredno po potresu, in v njej nas ob samem vstopu v kapelo sprejmejo protipotresni svetniki sv. Emigdij, sv. Frančišek Borgia in sv. Aleš, ob katerih lahko preberemo latinski napis, ki v prostem prevodu pomeni: »Po priprošnji teh naših svetih zavetnikov, o Jezus, prepreči nevarnosti kakršnega koli potresa.«

Še veliko večjo vero in zaupanje v Božjo bližino in pomoč pa kaže svetišče sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Jezuiti so se že pred potresom odločili, da se bodo naselili na tem kraju, zato so leta 1894 s pomočjo prijateljev in dobrotnikov kupili zemljišče za redovno hišo in za načrtovano cerkev. Čez dve leti so se meseca novembra že naselili v novi rezidenci, v kateri so uredili kapelo sv. Jožefa.

Cerkev sv. Jožefa pa so začeli graditi pozneje. Škof Anton Bonaventura Jeglič je temeljni kamen blagoslovil 4. avgusta 1912. Mesto Ljubljana se je zaobljubilo, da bo v tej cerkvi vsako let na velikonočno nedeljo popoldne opravljalo molitveni shod za odvrnitev potresa. Do prve svetovne vojne so bila opravljena glavna zidarska dela. Nedokončano cerkev je zasegla vojaška oblast in jo uporabljala za vojašnico in vojaško skladišče. Leta 1922 je škof Jeglič na praznik sv. Jožefa še vedno zasilno urejeno cerkev blagoslovil.

Dobrih deset let pozneje, leta 1933, je hotela jugoslovanska vlada jezuite pregnati na otok Vis, premoženje pa zapleniti. Po zavzetem prizadevanju vrhovnega predstojnika, Ljubljanske škofije in zagrebškega nadškofa se potem to ni zgodilo.

Leta 1940 so se tedanji slovenski škofje in civilni voditelji s posebnim pismom obrnili na vse Slovence, častilce sv. Jožefa, s prošnjo, da bi s skupnimi močmi pomagali zgraditi slovensko narodno svetišče sv. Jožefa, zavetnika vseh slovenskih dežel in varuha slovenskih družin. Pismo je bilo objavljeno v Glasniku presvetega Srca Jezusovega, podpisali pa so ga ban dr. Marko Natlačen, škof dr. Gregorij Rožman, lavantinski škof dr. Ivan Jožef Tomažič in ljubljanski župan dr. Juro Adlešič. Po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika so postavili glavni oltar sv. Jožefa iz temnega podpeškega marmorja, ki ga je maja 1941 posvetil škof Gregorij Rožman. Kip sv. Jožefa z dečkom Jezusom je delo kiparja Božidarja Pengova.

Leta 1949 je bila komunistična oblast temeljitejša od oblasti v stari Jugoslaviji. Jezuitom je zaplenila vse premoženje (cerkev, redovno hišo in dom duhovnih vaj) ter jih izgnala na grad Bogenšperk, ki je bil v zelo slabem stanju, šipe so bile v oknih le v štirih sobah. Razen nekaj osebnih predmetov in stare posode jim niso pustili odnesti ničesar. V zaplenjeno, oskrunjeno in izropano cerkev je vselila državno filmsko podjetje. Dom duhovnih vaj je spremenila v porodnišnico, kasneje Zavod za načrtovanje družine, ki je s svojim delovanjem preprečil rojstvo več tisoč otrok.

Jezuite so sicer izgnali iz Rezidence sv. Jožefa in jim zaplenili cerkev, vendar pa cerkve sv. Jožefa niso mogli iztrgati iz srca jezuitov. Živela je v njih in ohranjala živo hrepenenje, da bi se vrnili vanjo. Kot se spomnim, sta si za to najbolj goreče prizadevala p. Tomaž Podobnik, ki je med nami, in p. Edmund Böhm, ki nas spremlja iz večnosti. Verniki so romali okrog zaseženega svetišča, zbirali podpise za vrnitev cerkve, pozneje romali do zazidanega glavnega oltarja in kipa sv. Jožefa. Cerkev je bila dokončno vrnjena na veliko noč 1996, tik pred prvim obiskom sv. Janeza Pavla II.

Cerkev, ki je bila skoraj petdeset let filmski studio – a molči o vsem tistem, kar se je v tistih desetletjih dogajalo v njej –, je bila potrebna temeljite obnove. Iz prizorišča za zabavanje ljudi so jo morali ponovno spremeniti v prostor molitve, češčenja, srečevanja med ljudmi in srečevanja ljudi z Bogom. Pri obnovi se je navdušeno in zanosno razdajal takratni provincial, današnji mariborski nadškof p. Alojzij Cvikl. Spominjam se, s kakšnim žarom v očeh je pripovedoval o dogovarjanjih z oblastmi in o uspehih pri obnovi.

Obnovljena cerkev je bila posvečena 5. novembra 2000. Na slovesnosti, ki je bila zelo lepo oblikovana, se je zbralo približno 2500 ljudi. Jezuiti so izbrali ta datum, ker je to praznik vseh svetih iz Družbe Jezusove. V glavni oltar so položili relikvije poljskega jezuita, mučenca sv. Andreja Bobole, ki je zavetnik slovanskih provinc Družbe Jezusove. Pozneje so bile v cerkev dodane še relikvije sv. Favstine Kovalske, vidkinje usmiljenega Jezusa.

Ganljivo je, da je isti pater, ki je ob izgonu jezuitov in ob zaplembi cerkve ter vsega premoženja pri Svetem Jožefu, odnesel Najsvetejše iz cerkve, da ne bi bilo oskrunjeno, evharističnega Jezusa tudi prinesel nazaj v svetišče, v tabernakelj, kjer je prej in kjer danes skupaj s sv. Jožefom posluša prošnje in zahvale tistih, ki romajo in zaupajo v njuno skrbno ljubezen in pomoč.

Mi danes po petindvajsetih letih ponovne posvetitve cerkve polagamo pred Boga daritve svojih molitev in zahval, da bi bile prijetne na njegovem oltarju in tudi s svojo vero potrjujemo, da je cerkev sv. Jožefa na Poljanah »hiša molitve za nas in za vsa ljudstva«, kraj, kjer Gospod sprejema naše prošnje in izpolnjuje svoje obljube.
Bogu se danes zahvaljujemo tudi za jezuitsko skupnost, ki živi in deluje ob tem narodnem svetišču. Svoje znanje, predvsem pa svojo odprtost za najbolj ranljive in krhke, posredujejo ljudem, ki potrebujejo ušesa, ki poslušajo, oči, ki vidijo, in srce, ki se skloni k človeku in mu izkaže svojo naklonjenost.
Posebej pa želimo ob teh zahvali za Božje tolažbe, s katerimi nas spremlja med preganjanji sveta, obnoviti gorečo prošnjo za naše družine. Vemo in se zavedamo, da je prihodnost vsake skupnosti, vsakega naroda, da je prihodnost človeštva in zelo močno tudi prihodnost Cerkve in vseh njenih skupnosti odvisna od naših družin. Od njihove odprtosti za življenje, od njihovega spremljanja življenja in od njihove potrpežljive navzočnosti ob otrocih in njihovi rasti. Od družin, ki po Marijinem in Jožefovem zgledu iščejo, opominjajo in skrbijo za svoje otroke; in jih vodijo v to, kar je našega Očeta.

Sveti Jožef, steber družin – prosi za nas. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit