Nasilje | (foto: Pixabay)
Božični proces
Naš pogled Tone Gorjup
Državni zbor je prejšnji teden potrdil novi zakon o varstvu javnega reda in miru. Kot so poročali mediji, zakon prinaša višje kazni za povzročanje hrupa. Določa nova pravila glede igranja klavirja in dopolnilo glede pokanja s karbidom. V njem je tudi določilo o ravnanju z zastavami in simboli držav. Črtali pa so zloglasni 20. člen, v katerem je bilo prepovedano poveličevanje nacionalsocializma in fašizma ter skladno s tem kolaborantskih organizacij in drugih skupin, ki so med vojno sodelovale z okupatorsko oblastjo.
Z njim je leva koalicija sicer v predhodni noveli zakona opravičevala pregon neonacizma v Sloveniji. V resnici pa je bil to povsem ideološki člen, ki je vse medvojne in povojne organizacije, ki so nasprotovale revoluciji oziroma komunistični partiji, razglasil za zločinske. Seveda so bili izvzeti zločini rdeče zvezde oziroma komunizma, ki je na naših tleh prelil največ krvi.
Ideološka nota in njena prihodnost
Ideološka nota zakona se je tokrat morala umakniti, a zagotovo jo bo leva stran, ki je v zadnjih letih okrepila skrb za ohranjanje dediščine revolucije, znova poslala v javnost, ko se jim bo zdelo primerno. Zagotovo pa v času pred volitvami. Ponosni nasledniki Tita in partije, ki ne zamudijo nobene obletnice borčevskih podvigov, bi se lahko spomnili tudi tako imenovanega božičnega procesa, ki se je končal na današnji dan pred osemdesetimi leti. Njihovi predhodniki so se ponašali s takratno obsodbo idejnih nasprotnikov. Danes pa niti besede o tem.
Božični proces: Sodba in poročila
Poglejmo, kaj o tem tako imenovanem božičnem procesu piše Slovenski poročevalec, ki je izšel 24. decembra 1945, na dan svetega večera. V njem med drugim beremo, da je bilo pet obtožencev obsojenih na smrt z obešenjem, dvanajst na smrt z ustrelitvijo, šestnajst na težko prisilno delo za dobo od osem do dvajset let, skupno na 230 let, eden pa je bil oproščen. Sodba naj bo svarilo vsem, ki bi še poskušali nastopiti proti ljudstvu, lahko preberemo v poročevalcu.
Krivda obtoženih je natančno popisana za vsakega posebej. Objavljen je tudi dolg govor javnega tožilca Jerneja Stanteta ob sklepu štiridnevne razprave proti skupini izdajalcev združene slovenske reakcije, v katerem je očrtal pravo ozadje, cilje in namene te izdajalske protiljudske klike. Za Stanteta so bili to predvsem reakcionarji in ne kolaboranti. Med njimi sta bila dva duhovnika, eden obešen, drugi ustreljen. Tudi četrt stoletja pozneje v delu Zgodovina organov za notranje zadeve lahko preberemo: Pomemben udarec reakcionarnim silam je bil postopek in sodni proces, imenovan božični proces, ko so bili obsojeni predstavniki liberalnega tabora in Sokolske legije.
Tamara Griesser Pečar v svoji knjigi Cerkev na zatožni klopi opozarja, da je imel proces tudi zunanje opazovalce. Med temi je bil angleški konzul Scopes, ki je poročal nadrejenimi in preko njih britanskemu zunanjemu ministru. Zapisal je, da je šlo za nelegalen proces - načrtovano sodno predstavo, v kateri so se znašli vplivni nasprotniki komunizma. Poročal je tudi, da je javni tožilec tiste, ki so dobili vstopnice za v sodno dvorano, treniral na dveh predhodnih sejah, da so se znali prav oglašati. Kot je poizvedel, so bili vsi obsojeni izobraženi ljudje, znani po pokončni drži in domoljubi. Obsojeni so bili po krivem in sicer, ker so nasprotovali komunizmu. Gre za ljudi, ki so se med vojno borili proti okupatorju; za ljudi, ki so jih Italijani in Nemci zaprli zaradi subverzivnega dela; možje, katerih edini zločin je bil, da so rešitev Jugoslavije iskali na Zahodu in ne na Vzhodu. Vse to najdemo v zapisih konzula.
Potreba po analizi preteklosti in obletnice
V primeru zdrave demokracije in neodvisnega sodnega aparata bi ob 80-letnici »božičnega procesa«, ki so ga načrtno zamaknili v čas pred praznikom Gospodovega rojstva, imeli pred sabo natančno analizo dogajanja. Dosledno bi uporabili zbrano dokumentacijo in skušali razkriti, kaj je bilo v gradivu, ki je izginilo; obnovili bi postopek. Seveda bi se morali oglasiti tudi svojci prizadetih in tisti, ki so zanje odgovorni po službeni dolžnosti. Zgodovinarji, zvesti svojemu poklicu, bi predstavili predvojno in medvojno ravnanje teh ljudi. Vzroke, zakaj so prišli v spor s partijo, Osvobodilno fronto … A kaže, da še ni čas za to.
Vzemimo preprost primer: Za Karla Destovnika Kajuha ne vemo, kdo je njegov morilec. Je res padel pod streli Nemcev? Ga je ubil orožnik Franc Černe? Ga je po pomoti ustrelil eden izmed partizanskih stražarjev? Je bil žrtev ljubosumja? Govorijo sicer o najdenem poročilu Černeta, a tisti večer je bil v hiši pri Žlebnikovih tudi Anton Konda, ki je v oddaji Pričevalci o Kajuhu in njegovem pokopu povedal svoje.
Božični proces ostaja ena od tem, ki jo bomo morali predelati. Brez jasne slike o resnični preteklosti ne bo pomiritve. A prav danes je še ena obletnica, pomembnejša in bolj vesela. Pred petintridesetimi leti smo odšli na volišča in zvečer po maši z božično devetdnevnico pri frančiškanih na Tromostovju pri Prešernu veselo zapeli. Nadškof Alojzij Šuštar pa je za TV Slovenija, kjer je nekaj večerov prej vse povabil k glasovanju, dejal: »Slovenski božič bo imel v teh razmerah še prav poseben pomen. Božič pomeni zmeraj nov začetek. In če smo pred kratkim začeli zimo, mislim, da se je za slovenski narod že začela pomlad. In upam, da bo veliko raslo v tej pomladi in da bo ravno božič dal ljudem veliko novega upanja in novega življenja.«
Naj tudi letošnji božič dobi poseben pomen, naj bo nova pomlad rodovitna, naj nas napolni z novim upanjem in življenjem.
