Kristus lahko ozdravi žalost

Svetopisemski odlomek: Lk 24,32-35
In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je Gospod resnično vstal in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Cikel katehez – Jubilej 2025
Jezus Kristus, naše upanje
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta
2. Kristusovo vstajenje, odgovor na človekovo žalost

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Vstajenje Jezusa Kristusa je dogodek, ki ga ne moremo nikoli nehati kontemplirati in meditirati. Bolj se vanj poglabljamo, bolj ostajamo polni čudenja, privlači nas kot neka luč, ki je nevzdržna, a obenem očarljiva. To je bila eksplozija življenja in veselja, ki je spremenila smisel celotne stvarnosti, iz negativnega v pozitivno; vendar pa se ni zgodila na bučen, še manj na nasilen način, temveč blago, skrito, rekli bi ponižno.

Danes bomo premišljevali o tem, kako Kristusovo vstajenje lahko ozdravi eno od bolezni našega časa: žalost. Žalost, vsiljiva in razširjena, spremlja dneve mnogih ljudi. Gre za občutenje negotovosti, včasih globokega obupa, ki vdira v notranji prostor, in zdi se, da prevlada nad vsakim vzgibom veselja.

Žalost jemlje smisel in moč življenju, ki postane potovanje brez smeri in pomena. Ta tako aktualna izkušnja nas spominja na znano pripoved iz Lukovega evangelija o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-29). Razočarana in obupana se odpravita iz Jeruzalema, da bi pustila za sabo upanje, položeno v Jezusa, ki je bil križan in pokopan. V začetnih vrsticah ta prizor predstavlja paradigmo človeške žalosti: konec cilja, v katerega je bilo vloženo veliko energije, uničenje tistega, kar se je zdelo bistveno za življenje. Upanje je izpuhtelo, potrtost se je naselila v srce. V kratkem času, med petkom in soboto, se je vse sesulo v dramatičnem sosledju dogodkov.

Paradoks je zares pomenljiv: ta žalostna pot poraza in vrnitve nazaj k običajnemu se zgodi na isti dan kot zmaga luči, velike noči, ki se je popolnoma dovršila. Dva moža obrneta hrbet Golgoti, strašnemu prizoru križa, ki ga še vedno imata v svojih očeh in srcu. Vse se zdi izgubljeno. Treba se je vrniti k prejšnjemu življenju, biti neopazen in upati, da te nihče ne prepozna.

Na neki točki pa se učencema približa popotnik, morda eden izmed mnogih romarjev, ki so za veliko noč bili v Jeruzalemu. To je vstali Jezus, ki pa ga ne prepoznata. Žalost zamegli njun pogled, izbriše obljubo, ki jo je Učitelj večkrat izrekel: da ga bodo ubili in da bo tretji dan vstal. Neznanec se približa in pokaže zanimanje za to, kar govorita. Besedilo pravi, da sta »žalostna obstala« (Lk 24,17). Uporabljeni grški pridevnik opisuje popolno žalost: na njunima obrazoma se kaže paraliza duše.

Jezus ju posluša, pusti jima izraziti svoje razočaranje. Nato ju z veliko iskrenostjo ošteje, da sta »nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki« (Lk 24,25), ter jima s Pismi pokaže, da je Kristus moral trpeti, umreti in vstati. V srcih obeh učencev se ponovno razplamti toplina upanja; in ko se že zvečeri in prispeta na cilj, skrivnostnega tovariša na poti povabita, naj ostane z njima.

Jezus povabilo sprejme in z njima sede k mizi. Nato vzame kruh, ga razlomi in jima ga ponudi. V tistem trenutku ga učenca spoznata ... On pa takoj izgine izpred njiju (Lk 24,30-31). Dejanje lomljenja kruha jima odpre oči srca, ponovno razsvetli pogled, ki jima ga je zameglila obupanost. In tako vse postane jasno: skupna pot, nežna in močna beseda, luč resnice ... Takoj se ponovno razplamti veselje, energija spet teče skozi utrujene ude, spomin ponovno postane hvaležen. Učenca se hitro vrneta v Jeruzalem, da bi o tem povedala drugim.

»Gospod je resnično vstal« (prim. Lk 24,34). S tem prislovom, resnično, se izvrši izpolnitev naše človeške zgodovine. Ni naključje, da je to pozdrav, ki si ga kristjani izmenjajo na dan velike noči. Jezus ni vstal z besedami, ampak z dejstvi, s svojim telesom, ki nosi znamenja trpljenja, večni pečat njegove ljubezni do nas. Zmaga življenja ni neka prazna beseda, ampak resnično in konkretno dejstvo.

Naj nam je nepričakovano veselje pri učencema iz Emavsa prijetni opomin, ko pot postane težka. Vstali radikalno spremeni perspektivo, vlije upanje, ki napolni praznino žalosti. Vstali hodi z nami in za nas po poteh srca. Pričuje o porazu smrti, potrjuje zmago življenja, kljub sencam Kalvarije. Zgodovina ima še veliko upanja na dobro.

Priznati vstajenje pomeni spremeniti pogled na svet: vrniti se k luči, da bi spoznali Resnico, ki nas je rešila in nas rešuje. Sestre in bratje, vsak dan bodimo budni, ko se čudimo veliki noči vstalega Jezusa. Samo On iz nemogočega naredi mogoče!

Prevod: Vatican News