Papež Leon XIV: Izogibajte se izkoriščanju vere, ki tiste, ki so »drugačni«, spreminja v sovražnike.

Novice | 12.10.2025, 14:27 Robert Božič Vatican News

V nagovoru pri maši za jubilej marijanske duhovnosti, ki jo je obhajal na Trgu sv. Petra, nas je papež pozval, naj se znebimo nazivov in »medalj«, ki skrivajo »velike krhkosti«, da bi ponovno odkrili to, kar je njegov predhodnik, papež Frančišek imenoval »revolucija nežnosti«. Ta vrlina, ki jo uteleša Devica Marija in tisti, ki jim »ni treba grdo ravnati z drugimi, da bi se počutili pomembne«, je sposobna premagati tiste oblike čaščenja, ki pretrgajo vezi in »omrtvijo srce«.

Marijanska duhovnost, je med pridigo opozoril papež, je prav v službi te resnice. Pobožnost do Marije je križišče za vrnitev k Jezusu in odkrivanje njegove navzočnosti v dogodkih vsakdanjega življenja. Češčenje Device Marije je ponovna potopitev v resničnosti, opevane v Magnificatu : Pomaga nam videti ošabne, razkropljene v mislih svojih src, mogočne, padene s prestolov, bogate, poslane praznih rok. Zavezuje nas, da lačne napolnimo z dobrimi stvarmi, ponižne dvignemo, se spominjamo Božjega usmiljenja in zaupamo v moč njegove roke.

Objavljamo celotno papeževo pridigo, ki so jo prevedli v slovenskem  uredništvu Radia Vatikan.

Homilija papeža Leona XIV.

Predrage sestre in bratje, apostol Pavel se danes obrača na vsakega izmed nas, tako kakor na Timoteja: »Spominjaj se Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega, iz Davidovega rodu« (2 Tim 2,8). Marijanska duhovnost, ki hrani našo vero, ima za središče Jezusa, tako kakor nedelja, ki vsak nov teden odpre na obzorju njegovega vstajenja od mrtvih. »Spominjaj se Jezusa Kristusa«: samo to je pomembno, to je razlika med človeškimi duhovnostmi in Božjo potjo. »V verigah kot hudodelec« (v. 9), nam Pavel priporoča, naj ne izgubimo središča, naj Jezusovega imena ne izpraznimo njegove zgodovine, njegovega križa. Kar imamo mi za pretirano in križamo, to Bog obudi, ker »samega sebe ne more zatajiti« (v. 13). Jezus je Božja zvestoba, Božja zvestoba samemu sebi. Nedelja nas mora torej narediti kristjane, z žarečim spominom na Jezusa mora napolniti naše čustva in misli ter spremeniti naše skupno življenje, naše bivanje na zemlji. Vsaka krščanska duhovnost se razvija iz te vneme in prispeva k temu, da je bolj živa.

Berilo iz Druge knjige kraljev (5,14-17) nas je spomnilo na ozdravitev Sirca Naamana. Jezus sam je ta dogodek razlagal v shodnici v Nazaretu (prim. Lk 4,27), učinek njegove razlage na prebivalce vasi je bil osupljiv. Reči, da je Bog rešil tega tujca, ki je bil gobav, namesto da bi rešil Izraelce, je sprožilo vsesplošen odziv: »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. In vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,28-29). Evangelist ne omenja navzočnosti Marije, ki je mogla biti tam in doživljati to, kar je napovedal starček Simeon, ko je novorojenega Jezusa prinesla v tempelj: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35).

Da, predragi, »živa je namreč Božja Beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca« (Heb 4,12). Tako je papež Frančišek v doživetju Sirca Naamana nekoč videl prodorno in aktualno besedo za življenje Cerkve. Ko je govoril rimski kuriji, je dejal: »Ta človek je prisiljen živeti skupaj s strašno dramo: je namreč gobavec. Njegov oklep, prav tisti oklep, ki mu prinaša slavo, v resnici pokriva krhko, ranjeno, bolno človeškost. To protislovje pogosto najdemo v svojem življenju: včasih so veliki darovi oklep za pokrivanje velike krhkosti. […] Če bi Naaman še naprej samo kopičil odlikovanja, ki bi jih obešal na svoj oklep, bi ga na koncu požrla gobavost: na videz živ, seveda, vendar zaprt in osamljen v svoji bolezni.«[1]

Te nevarnosti nas osvobaja Jezus, On, ki ne nosi oklepov, ampak se rodi in umre gol. On, ki podarja svoj dar, ne da bi prisilil ozdravljene gobavce, da ga priznajo: zdi se, da se samo en Samarijan v evangeliju zaveda, da je bil rešen (prim. Lk, 17,11-19). Morda manj ko je nazivov, s katerimi se lahko ponašamo, bolj je jasno, da je ljubezen zastonjska. Bog je čisti dar, sama milost, a koliko glasov in prepričanj nas lahko tudi danes loči od te gole in eksplozivne resnice.

Bratje in sestre, marijanska duhovnost je v službi evangelija: razkriva njegovo preprostost. Ljubezen do Marije iz Nazareta nas skupaj z njo dela Jezusove učence, nas vzgaja, da se vrnemo k Njemu, da premišljujemo in povezujemo življenjske dogodke, v katerih nas Vstali še vedno obiskuje in kliče. Marijanska duhovnost nas potaplja v zgodovino, nad katero se je odprlo nebo, pomaga nam, da ošabne v mislih svojih src vidimo razkropljene, bogate odpuščene prazne. Zavezuje nas, da lačne napolnimo z dobrotami, da dvigamo ponižne, da se spomnimo Božjega usmiljenja in da zaupamo v moč njegove roke (prim. Lk 1,51-54). Njegovo kraljestvo namreč prihaja tako, da nas vključi, kakor je Marijo prosil za njen »da«, ki ga je izgovorila enkrat, in ga potem dan za dnem ponavljala.

Gobavci v evangeliju, ki se ne vrnejo, da bi se zahvalili, nas namreč spominjajo, da nas Božja milost lahko doseže, a ne najde odgovora, nas lahko ozdravi, a nas ne vključi. Varujmo se torej tistega vzpenjanja v tempelj, ki nas ne vodi k hoji za Jezusom. Obstajajo oblike čaščenja, ki nas ne povezujejo z drugimi in nam omrtvičijo srce. Tedaj ne živimo resničnih srečanj s tistimi, ki jih Bog postavlja na našo pot; ne sodelujemo pri spreminjanju sveta, kakor je to storila Marija, in pri veselju Magnifikata. Varujmo se vsakega popredmetenja vere, ki predstavlja nevarnost, da drugačne – pogosto uboge – spremeni v sovražnike, v »gobavce«, ki se jim je treba izogibati in jih zavračati.

Marijina pot vodi za Jezusom, Jezusova pot pa vodi k vsakemu človeku, zlasti k ubogim, ranjenim in grešnikom. Zato pristna marijanska duhovnost v Cerkvi uresničuje Božjo nežnost, njegovo materinskost. V Evangelii gaudium beremo: »Vsakokrat ko se ozremo na Marijo, spet verujemo v revolucionarno moč nežnosti in ljubezni. Pri njej vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba slabo ravnati z drugimi, da bi se počutili pomembne. Marija je hvalila Boga, ker 'je mogočne vrgel s prestola' in 'bogate odpustil prazne' (prim. Lk 1,52.53). Ko gledamo nanjo, odkrijemo, da prinaša varnost v naše iskanje pravičnosti« (št. 288).

Predragi, v tem svetu, ki ga žeja po pravičnosti in miru, ohranjajmo živo krščansko duhovnost, ljudstvo pobožnost do dogodkov in krajev, ki so od Boga blagoslovljeni za vedno spremenili obličje zemlje. Iz nje naredimo gonilno silo prenove in preobrazbe, kakor zahteva jubilej, čas spreobrnjenja in vračanja, ponovnega premisleka in osvoboditve. Naj za nas posreduje Presveta Marija, naše upanje, ter nas spet in vedno usmerja k Jezusu, križanemu Gospodu. V njem je zveličanje za vse.