Diakonsko posvečenje Gregorja Antona Capudra v Rimu

Dragi bratje in sestre.

V tem slovesnem trenutku nas je med svoje z molitvijo, češčenjem in prošnjami prepojene zidove sprejela cerkev sv. Ignacija, da bodo njeno svetost in posvečenost povečale in okrepile tudi naše molitve in prošnje za naša kandidata Matija in Gregorja, ki bosta med to slovesno sveto mašo prejela diakonsko posvečenje. Zato z veseljem pozdravljam njegovo ekselenco Franca Buta, veleposlanika republike Slovenije pri Svetem Sedežu; njegovo ekselenco Matjaža Longara, veleposlanika republike Slovenije pri Italiji, generalnega vikarja reške škofije msgr. Maria Tomljanovića, rektorja kolegija Teutonik prelata Petra Klasvogta, rektorja ljubljanskega semenišča mag. Martina Zlobka in p. Roberta Althanna, ki je tu med nami v imenu generala Družbe Jezusove. Poseben pozdrav pa seveda velja tudi njunim domačim, staršem, bratom in sestram ter ostalim sorodnikom, ki so prišli, da bi Matija in Gregor doživela oporo in podporo tistih, ob katerih se je prebujal, rastel in odločal njun poklic za duhovništvo. Pozdravljeni tudi njuni prijatelji, zlasti prijatelji duhovniki in bogoslovci, ki ob njunem zgledu poživljajo svoje hrepenenje po popolni podaritvi Gospodu. Z nami so tudi predstavniki njunih župnij, v katerih sta začela delati prve korake služenja Cerkvi v pomoči svojim duhovnikom.

V našem praznujočem občestvu Cerkve, ki je tako jezikovno in narodnostno pisano, se nocoj uresničuje Izaijeva beseda, ki nas vabi k veselju, k radosti. Staršem se zahvaljujemo za dar življenja, ki so ga sprejeli iz Božjih rok. Zahvaljujem se mamama, da sta tolažila svoja sinova, da sta pri njiju pila mleko življenja, da sta doživljala sprejetost ter vedno bolj čutila bližino in varnost Gospodove roke.

Zahvaljujem se tudi gospodu rektorju, vsem vzgojiteljem in sošolcem, da sta mogla ob vašem zgledu in ob vaših besedah dozorevati v moža po Božjem srcu in v velikodušni podaritvi Bogu in Cerkvi.

Dragi Matija in dragi Gregor, prišla sta do trenutka odločitve. Slišali smo pričevanje odgovornih, da sta vredna diakonskega posvečenja. Oba sta s ponižno odločnostjo izpovedala svoj: Tukaj sem. Ponižno, ker se zavedata, kakor pravi apostol Pavel, da zaklad nosita v lončenih posodah. In odločno, ker se v svoji privolitvi in življenju iz te privolitve naslanjata na Božjo pomoč in pomoč vseh tistih, ki jih vama bo dobri in usmiljeni Bog pošiljal na vajino diakonsko pot.

Stojimo v cerkvi, ki je vam gojencem Kolegija Germanik še posebej draga. Vsak od vas je na začetku vaše poti prejel medaljon s sceno znanega slikarja Andra Pozzo, ki jo lahko občudujemo na oltarni sliki. Ignacij Loyolski je v videnju v La Storti slišal besede: V Rimu ti bom milostliv. Danes te besede postajajo meso. Gospod vama je blizu. Gospod je danes blizu svoji Cerkvi, ki ji pošilja dva nova služabnika.

Z diakonskim posvečenjem bosta postala služabnika besede, oltarja in krščanske dobrodelnosti. Kot služabnika oltarja bosta oznanjala evangelij, pripravljala vse potrebno za evharistično daritev in vernikom delila zakrament Kristusovega telesa in krvi.

Zavedajta se, da oznanjevanje evangelija ne pomeni v prvi vrsti, da v diakonskih oblačilih, morda posebno slovesnih in dragocenih, z ambona prebereš ali zapoješ evangeljski odlomek. Ne. Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti življenje po evangeliju. Če ljudje iz tvojega življenja ne bodo spoznali, da si Kristusov z dušo in telesom, da si Njegov z vsemi vlakni svojega bitja in svojega srca, se jih tvoje besede ne bodo dotaknile. Ne bodo ti verjeli.

In podobno je z deljenjem zakramenta njegovega telesa in krvi. Ne gre za mehanično razdeljevanje hostij tistim, ki pristopijo. Ne. Najprej morajo tisti, ki bodo pristopili, videti, da ti veruješ v resnično navzočnost Gospoda Jezusa pod podobami zakramenta. To morajo videti ne toliko v tvojih gestah in tvojih držah, ampak v tistem tihem izžarevanju tvoje ljubezni, ki sprejema, ki se nasičuje iz njegove bližine in se je potem pripravljena razdajati vsem brez razlike.

V tem duhu in v tej drži bosta lahko tudi druge učila v Kristusovem nauku in jih pripravljala na prejem zakramentov uvajanja, v tem duhu bosta lahko vodila molitve in podeljevala zakramente, ki jih lahko podeljuje ali je ob njih navzoč diakon.

Predvsem pa naj vama Gospod podeli milost, da se bosta vedno zavedala, da biti diakon pomeni služiti Kristusu in njegovi Cerkvi v najbolj ubogih in odrinjenih. Kot diakona bosta s posebnim poslanstvom služabnika krščanske ljubezni. V tem poslanstvu se naša vera utelesi, dobi meso in kri ter živa in dejavna stopi med Božje ljudstvo.

Prvo stopnjo zakramenta svetega reda prejemata v svetem mestu, nedaleč od bazilike sv. Lovrenca zunaj obzidja. Tistega Lovrenca, ki je pomagal papežu Sikstu II. pri skrbi za Cerkev. Papež ga je zelo cenil zaradi vedrega značaja in izrednega poguma. Kot takšen je bil zelo primeren za obe nalogi, ki sta mu bili zaupani. Na skrbi je imel upravljanje cerkvenega premoženja in zaupana mu je bila skrb za reveže.

Ko je načelnik Hipolit slišal, da ima Cerkev velike zaklade, se jih je polakomnil in je od Lovrenca zahteval, naj mu jih izroči. Lovrenc pa je po odlogu, za katerega je prosil, pred načelnika pripeljal vse rimske reveže in mu rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!«

Draga Matija in Gregor. Naj vama nikoli ne bo tuj pogum, ki ga je pokazal sv. Lovrenc. Vendar moram reči, da ima dovolj poguma, da v Božjem ljudstvu, takšnem kakršno je, vidi največje in edine zaklade Cerkve, samo tisti, ki ljubi po zgledu tiste ljubezni, s kakršno nas ljubi Bog, ki je poslal na svet svojega edinorojenega sina, da bi živeli po njem.

Pri tem mi prihajajo na misel besede sv. Janeza Krizostoma, ki nas vedno znova prebujajo in mečejo iz naših navajenih in lagodnih okvirov. V govorih o Matejevem evangeliju pravi: »Častiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in nagote … Kristusovo telo na oltarju ne potrebuje plašča, ampak čistih duš. Njegovo telo v revežu pa potrebuje marsičesa … Zato ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža, ki trpi. On je dragocenejše Božje svetišče kakor cerkev.«

Da bi torej mogla največji zaklad Cerkve vedno videti v ljudeh, bosta morala stopiti po poti, ki nam jo kaže Jezus Kristus. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6-8).

Če hočeš služiti Bogu in sicer služiti Bogu v ljudeh, moraš posnemati Jezusov zgled. Preden je svojim izkazal ljubezen do konca, je odložil vrhnje oblačilo in jim začel umivati noge. Preden so njegove roke vzele kruh, ga razlomile in ga položile v roke njegovih učencev in naslednji dan so se dale pribiti na križ.

Tega ne bomo zmogli, če tudi mi ne odložimo vrhnjega oblačila. Če ne odložimo zagledanosti vase in služenja samemu sebi, da lahko v svoje dlani sprejmemo noge svojih bratov in sester, da, kot je zapisal Balantič: » … čezme k Tebi hodijo ljudje, naj mi obraz oskrunijo noge, ubogih mojih bratov noge gnojne.«

Jezus ni nikoli več odložil tistega platna, s katerim se je opasal, da je učencem umil noge. Diakonska služba ostaja trajno v življenju Kristusovega služabnika. Služenje ljudem v njihovih vsakdanjih, včasih tako zelo človeških potrebah, našemu krščanstvu daje življenje, da ne ostane zgolj nizanje lepih besed, ampak ljubezen zaživi in Kristusova podoba postane otipljiva.

Spodbujena z željo po iskreni ljubezni do Kristusa in z življenjem v popolni podaritvi, se bosta posvetila Gospodu na nov, vzvišen način. S tem ko bosta Gospodu pripadala popolnoma, z nedeljenim srcem, bosta tudi bolj svobodna za popolno služenje bratom in za delo odrešenja.

Vas pa, dragi bratje in sestre, ki se danes veselite in praznujete z Matijem in Gregorjem, prosim, da ostanete trajno povezani z njima v svojih molitvah zanju in za tiste, ki jim bosta kot diakona služila, da bomo v resnici ena sama Kristusova Cerkev. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit