Trg pred baziliko je bil poln do zadnjega kotička | (foto: Romarski urad Brezje)
Škof Saje na Brezjah pripadnike slovenske vojske povabil k ustvarjalnosti, kreativnosti in nesebičnosti
Škofovska konferenca | 21.09.2025, 11:15 Uredništvo Radia Ognjišče
Na Brezjah pri Mariji Pomagaj so se danes zbrali pripadniki Slovenske vojske, njihove družine ter predstavniki Ministrstva za obrambo ob tradicionalnem romanju k Mariji Pomagaj, ki je letos sovpadlo s 25-letnico ustanovitve Vojaškega vikariata. Slovesno sveto mašo je daroval predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. Vojaški vikar Matej Jakopič je izrazil veselje ob obletnici in romanju ter posebej pozdravil ministra za obrambo Boruta Sajovica, načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnik Roberta Glavaša, evangeličanskega škofa Leona Novaka, nekdanjega vojaškega vikarja Jožeta Pluta, številne častnike in vojake. Posebej so izstopali romarji iz kranjske vojašnice, ki so 17 kilometrov poti opravili peš.
Škof Saje je v pridigi poudaril, da je vojaški vikariat od podpisa sporazuma med vlado in Cerkvijo leta 2000 postal nepogrešljiv del Slovenske vojske. Pastoralni delavci vojake spremljajo tako doma kot na misijah v tujini, podpirajo njihove družine ter jih spremljajo ob vseh življenjskih mejnikih.
Ob jubileju je škof Saje opozoril, da je molitev za mir danes nujna, saj svet pretresajo vojne in negotovosti. »Vsak od nas lahko prispeva k miru, k pravičnejši družbi in bolj človeškemu svetu – z delitvijo, sočutjem in preprostostjo življenja,« je dejal. Spomnil je, da človek ne more služiti hkrati Bogu in mamonu: »Denar sam na sebi ni slab, lahko pa človeka zasužnji. Če ga delimo z ubogimi, postane sredstvo za gradnjo pravičnejšega sveta.«
Zbranim vojakom in njihovim družinam je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojemu poslanstvu: »Poklicani smo, da smo ustvarjalni, ne za sebično kopičenje, ampak za delitev, sočutje in bližino do ljudi v stiski. To je pot, ki prinaša resnično veselje in mir.«
Ob koncu je škof Saje izrekel zahvalo pastoralnim sodelavcem vojaškega vikariata za njihovo sočutno delo in vojakom za njihovo služenje domovini. »Naj vas Marija Pomagaj in Kraljica miru varujeta pri zahtevnem poslanstvu ohranjanja miru,« je sklenil.
Nagovor predsednika Slovenske škofovske konference novomeškega škofa Andreja Sajeta ob 25-letnici Vojaškega vikariata
Spoštovani romarji pri Mariji Pomagaj na Brezjah, lepo pozdravljeni in dobrodošli. Velik del zbranih pri tej sveti maši pred podobo Marije Pomagaj danes predstavljate delavci z Ministrstva za obrambo, pripadnice in pripadniki Slovenske vojske.
Posebej pozdravljam ministra za obrambo RS gospoda magistra Boruta Sajovica in glavo Slovenske vojske generalpodpolkovnika Roberta Glavaša. Pozdrav namenjam generalom in brigadirjem, častnicam in častnikom, podčastnicam in podčastnikom, vojakinjam in vojakom ter vojaškim uslužbenkam in uslužbencem, ki ste danes iz vojašnice Petra Petriča v Kranju peš priromali na Brezje.
Prisrčen in topel pozdrav namenjam ženam in otrokom pripadnikov Slovenske vojske, ki pogosto konkretno občutite odsotnost svojih dragih zaradi domačih in mednarodnih obveznosti, ki jih nesebično izpolnjujejo.
Pozdravljam evangeličanskega škofa Augsburške veroizpovedi v RS magistra Leona Novaka in vojaškega vikarja Mateja Jakopiča ter prvega vojaškega vikarja msgr. dr. Jožeta Pluta.
Pred podobo Marije Pomagaj smo zbrani, da se zahvalimo za prehojeno pot duhovne oskrbe med pripadniki Slovenske vojske. Ravno na današnji dan pred 25. leti, 21. septembra 2000, je bil podpisan sporazum o začetku Duhovne oskrbe v Slovenski vojski med Vlado RS in SŠK. Mesec dni kasneje, 20. oktobra 2000, je bil podpisan podoben sporazum med Vlado RS in Evangeličansko Cerkvijo v RS.
Nekdanji načelnik Generalštaba SV generalmajor Ladislav Lipič je v zborniku ob 5. obletnici Vojaškega vikariata zapisal: »Začeli so skromno. Najprej eden, potem drugi. Vojaki so jih potrebovali tako doma kot v tujini. Njihovo delo je med vojaki dobro sprejeto, želijo si, da bi jih spremljali še v večjem številu. Pozitivno prepoznavnost dosegajo tudi s skrbjo za družine. Čeprav se mnogokrat pojavljajo trditve, da smo z duhovno oskrbo v Slovenski vojski začeli zaradi zahtev ob vstopu v NATO, to ne drži. Za uvedbo duhovne oskrbe smo se odločili, ker želimo našim pripadnikom vse najboljše na vseh področjih človekovega življenja.« – Konec citata.
Osebje Vojaškega vikariata je odgovorno za zagotavljanje duhovne oskrbe vseh, ki to želijo v miru, v vojni, na vojaških vajah ali usposabljanjih. Zlasti v času opravljanja nalog v operacijah kriznega odziva pripadnike Slovenske vojske oskrbujete v tujini na misijah, njihove družinske člane pa doma, kadar to želijo. Npr. na duhovnih vajah, tečajih meditacij, družinskih vikendih, krstih, birmah, porokah, pogrebih in ostalih družinskih dogodkih. Oznanjate evangelij, ste predavatelji etike in nudite vsakovrstno duhovno podporo.
Eno od načel, po katerih pastoralni delavci Vojaškega vikariata delujete, je, »da ne moreš biti dober pastoralni delavec, če ne moreš biti dober vojak«; zato vojake spremljate na celotni paleti življenja: od vsakdanjega terena v službi do različnih situacij v družinskih okoljih. S tem namenom ste končali vojaška usposabljanja bodisi doma ali v tujini.
Vaše delovanje temelji na zavezanosti odpovedi prozelitizmu. Ravno to, da verskega prepričanja nikomur ne vsiljujete, vas je naredilo za nepogrešljivi sestavni del Slovenske vojske, kakor je v Zborniku ob 25-letnici delovanja Vojaškega vikariata zapisal sedanji načelnik Generalštaba, generalpodpolkovnik Robert Glavaš.
»Vsak začetek je navadno težak in negotov. Tudi z uvajanjem duhovne oskrbe v Slovenski vojski je bilo tako. Življenje ni sestavljeno le iz zmag, razlika med zmagovalci in poraženci pa se meri v vztrajnosti.
Vedno bodo dogodki, ki nam jemljejo pogum, ko želimo doseči tisto, kar smo si zadali, vztrajnost pa je tisti glas v glavi, ki pravi: »Če ti ne uspe prvič, poskusi znova,« je dejal aktualni obrambni minister gospod Borut Sajovic.
Za vse vas, spoštovane vojakinje in vojaki, današnja Božja beseda predstavlja nenehen izziv. Komu služiti? – Družini, domovini ali sebi? – Komu biti zvest? – Sodoben čas pred vse nas postavlja mnogo vprašanj in izzivov, na katere nimamo enostavnih in enoznačnih odgovorov. Osrednje razmišljanje je namenjeno bogastvu, ki ga lahko dojemamo kot dar zase in za druge, lahko pa je skušnjava, ki ji podležemo.
Jezus nas opozarja: »Ne morete služiti Bogu in denarju« (Lk 16,13). Denar sam po sebi ni slab, lahko pa človeka zasužnji. Če ga uporabljamo samo zase, nas zapira v sebičnost. Če pa ga delimo z ubogimi, postane sredstvo za gradnjo bolj pravičnega sveta. Apostol Pavel pravi, da je bil Kristus »bogat, pa je postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu.« – Apostol Pavel ima v mislih bogastvo vrednote in posedovanja nesebične ljubezni in ne denarja!
Živimo v času, ko imajo nekateri svetovni voditelji v rokah ogromno moč. Obljubljajo vrednoto miru, v ozadju pa so pogosto grožnje novih vojn in različnih gospodarskih pritiskov. Božja beseda nas vabi: »Molite za kralje in vse, ki so na oblasti, da bomo lahko živeli mirno in tiho, dostojanstveno in posvečeno Bogu« (1 Tim 2,2). Molitev za mir je danes nujna, ker smo priče razdeljenosti sveta in nevarnostim novih spopadov.
Kaj naj delamo mi? Kako naj živimo? – Mi nismo povsem brez moči. Vsak izmed nas lahko prispeva k miru, k pravičnejši družbi in k bolj človeškemu svetu. – Kako? – Najprej tako, da živimo preprosto, da se ne pustimo zasužnjiti želji po vedno večjem dobičku in da smo to, kar imamo, pripravljeni deliti tudi z drugimi.
Potem tako, da se postavimo na stran revnih in zadolženih; da jim lajšamo stiske in da živimo po logiki zastonjskosti – da dajemo, ne da bi pričakovali povračilo. Misliti na druge in jim pomagati je vrednota tudi za neverujoče ljudi.
Jezus nam kaže pot resnične svobode, ki je v tem, da služimo Bogu in ne denarju. To pomeni, da svoje srce navežemo na ljubezen in odnose, ne na materialno bogastvo. Naj nam pri tem pomaga Božja Mati Marija, ki je v hvalnici Bogu, ki jo imenujemo Magnifikat, zapela: »Bogate je odpustil prazne, lačne pa je napolnil z dobrotami« (Lk 1,53).
Dragi pripadniki Slovenske vojske, bratje in sestre! Povabljeni smo, da smo v vsakdanjem življenju ustvarjalni in kreativni; ne za egoistično kopičenje in sebičnost, ampak za delitev,
sočutje in bližino do ljudi v stiskah in v različnih temeljnih potrebah. To je pot, ki prinaša resnično veselje in mir. Naj bo vaš dan napolnjen z zaupanjem v Boga, ki je edini pravi Gospodar zgodovine. On je naše upanje, naš mir in naša prihodnost.
Ob srebrni obletnici duhovne oskrbe v Slovenski vojski nekdanjim in sedanjim pastoralnim delavcem v duhovni oskrbi Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo izrekam iskrene čestitke in se vam v imenu Slovenske škofovske konference zahvaljujem za dosedanje poslanstvo.
Naj vas Vsemogočni Bog, na priprošnjo Marije Pomagaj in Kraljice miru, varuje pri zahtevnem poslanstvu ohranjanja miru v naši deželi pod Triglavom. Amen
