P. Platovnjak: Ne bežimo pred to neizmerno bolečino ob samomoru otroka

Novice | 10.09.2025, 15:27 Marjana Debevec

Svetovni dan preprečevanja samomora, ki ga zaznamujemo danes, že drugo leto poteka pod geslom Spreminjajmo razumevanje samomora. Geslo izpostavlja pomen zmanjševanja stigme ter spodbujanja iskrenih in odprtih pogovorov. Lani je zaradi samomora v Sloveniji umrlo 363 ljudi, vendar pa Nacionalni inštitut za javno zdravje beleži trend upadanja. Se pa lahko zaradi nove zakonodaje o prostovoljni pomoči pri samomoru ta trend hitro obrne v drugo smer. Še posebej globoka bolečina zareže v starše, če si njihov otrok sam vzame življenje. V Ignacijevem domu v Ljubljani zato žalujoče starše, ki so otroka izgubili zaradi samomora, vabijo na trimesečni program, ki bo ob četrtkih od 18. septembra do 27. novembra od 17. do 19. ure. Vodil ga bo p. Ivan Platovnjak.

Pater Ivan Platovnjak, bi nam povedali, kako ste vi doživeli ta trimesečni program?

V sebi čutim veliko hvaležnost Bogu, da sem sploh upal to ponuditi. Hvaležen sem za tiste starše, ki so želeli, da se ustanovi takšna skupina samo za starše, ki so izgubili otroka zaradi samomora in so me spodbudili, da se je pripravil ta program, da se je pripravil na tak način, da je omogočal vse to, kar omenjajo ti, ki so šli skozi program; zdaj jih je šlo že devet staršev.

Sam doživljam ta program kot milostni trenutek tega, da smem biti z njimi, da smem z njimi tudi jokati, da smem čutiti to neizmerno bolečino, da ne smem vstopati v to bolečino in biti v njej skupaj s Kristusom, ki je v vse to vstopil in vse to preobraža.

To se zgodi, če ne bežimo od tega, ampak če tudi v veri in zaupanju sprejmemo to bolečino, sprejmemo vse to, kar se je zgodilo in dopustimo, da On pokaže pot naprej in jo omogoči tudi v svoji ljubezni, v svojem usmiljenju, v vsem tem, kar nam nudi.

Zame je res nekaj svetega to, kar smem doživljati, pa tudi nekaj zelo bolečega. Hkrati verjamem, da je nekaj, kar preobraža, ozdravlja, kar daje možnost nadaljnjega življenja, eno možnost, da lahko ti starši znova začutijo tudi to, da imajo še poslanstvo na tem svetu, da smejo čutiti, da se smejo tudi še veseliti, da smejo verjeti, da jih tudi ta pokojni otrok, daje eno novo moč za dostojanstva, iz Božjega objema. 

To  jih spodbuja, da bi prinašali v ta svet tisto dobro lepo, da bi ponavzočali Kristusa in da bi tisti, ki so ob njih, lahko doživeli, da je lepo živeti in da je to naše poslanstvo na svetu nekaj svetega in da tudi take težke stvari, take težke preizkušnje, lahko, če smo drug drugemu v oporo, če drug drugega sprejmemo, če drugemu, pomagamo, postane in vir novih moči in novega načina gledanja na življenje in odzivanja na tiste situacije, ki prihajajo vsak dan.

Jeseni pripravljate spet nov trimesečni program, kdaj se bo začel?

Trimesečni program se bo začel v četrtek, 18. septembra. Vsako srečanje traja dve uri in upam, da se bo še kdo od staršev prijavil. V skupini so navzoči najmanj štirje, največ pa jih je pet. Drugače namreč ni dovolj časa, da lahko vsak izreče tisto, kar želi.

Hkrati pa tudi upam, da bomo začeli z novimi programov, ki pa bo za žalujoče, katerih bližnji so naredili samomor; se pravi za tiste, ki žalujejo po samomoru žene, moža, brata sestre.

Pater Ivan Platovnjak, prosila bi vas, da na kratko orišete strukturo tega programa, kolikokrat se srečujete na kakšen način.

Šest srečanj poteka vsakih 14 dni po 2 uri. Gotovo je zelo dobro, da se že v začetku tisti, ki se odloči priti, odloči tudi, da bo vztrajal do konca, kajti gotovo pride ogromno raznih čustev in vsega tudi včasih res napor priti. Ampak vedno znova so doživljali, da če so vztrajali, če so šli naprej, so doživljali postopno preobrazbo.

Na srečanjih dobijo tudi materiale, vprašanja in besedila staršev, ki so izgubili svoje otroke in kako so tudi sami to doživljali. Tako lahko tudi skozi njihove zgodbe in pričevanja najdejo besede za svojo zgodbo, za tisto, kar so oni doživljali.

Vse to jim je lahko v oporo odpreti tisto, kar je včasih tako boleče in se včasih zdi, da bi bilo boljše, da se ne bi več odpiralo. Vendar pa je to tisto, kar, če se ne odpre, potem to ostane in vedno znova še bolj bremeni.

Če ne izrečemo tega vsega, kar se je nabralo, kar se je zgodilo ob izgubi otroka zaradi samomora, nas to hoče zatreti, uničiti, onemogočiti, da bi lahko živeli, da bi lahko dihali, da bi lahko šli naprej res s tisto močjo, energijo, ki nam jo želi Bog še vedno dajati tudi po vse tem, kar se je zgodilo.