En sam petelin na enem samem kupu gnoja

Komentarji 03. 09. 2025, 10:05 Erika Ašič

Minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj je ravnateljem pred manj kot dvema tednoma razložil spremembe, ki jih na področju vzgoje in izobraževanja prinaša novi zakon. Med drugim uvaja postopno omejevanje sredstev za zasebne vrtce, ki izvajajo javno veljavni program. V praksi bo to pomenilo postopno ukinjanje zasebnih vrtcev. Te je označil za elitizem, čeprav so za državo cenejši kot državni vrtci.

Podobno se dogaja zasebnim šolam – njihovo delovanje je za državo cenejše, saj za investicije in dodatne programe poskrbijo ustanovitelji in starši. V Sloveniji jih je le peščica, toda kljub temu so za trenutno vlado moteče.

Enako zgodbo spremljamo v zdravstvu; zdravniki morajo od vladajočih in nekaterih samooklicanih strokovnjakov iz NVO poslušati, da so dvoživke, zaslužkarji, pijavke in še kaj. Še posebej zasebniki, čeprav vemo, da so zasebne ambulante praviloma bolje organizirane od državnih.

Sledijo podjetniki – ti so označeni za kapitaliste, žide, bogataše … Država jih obdavči, kjer le more. Vemo pa, da so ravno podjetja gonilo napredka, omogočajo zaposlovanje in polnijo državno blagajno.

Kmetje so deležni žaljivk in napadov tako varnostnikov kot ciganov, vedno novih birokratskih zahtev in predpisov o reji živali in vzgoji rastlin, pri čemer se človek vpraša, ali je tisti, ki te predpise piše, kdaj zares skrbel za živali (pa pri tem ne mislim le na hrčka ali pisarniški fikus). Državni ukrepi bodo marsikaterega kmeta prisilili, da bo opustil svojo dejavnost.

Podobni so pritiski na lastnike nepremičnin, na od vladajoče politike neodvisne medije, in pokončne, razmišljujoče intelektualce.

Enostavno je tudi uničiti ali vsaj zaustaviti nekoga, ki dela bolje, saj potem konkurence ni več in se ni več treba truditi; karkoli narediš, je dovolj dobro, ker je edino. To slednje je slutiti iz tega mrzličnega boja proti zasebnemu – uničiti boljše (zasebno). Potem ostane samo en petelin na enem samem kupu gnoja. Dobesedno.

Vlada sprejema zakone, s katerimi bo z omejitvami delovanja ali s finančnimi pritiski prisilila ustvarjalne in delavne ljudi k temu, da bodo opustili dejavnost, jo omejili ali odšli v tujino. Gre za izčrpavanje (lastninjenje oz. nacionalizacijo) na dolgi rok. Ko lastnik ne zmore več, namreč zapre dejavnost ali nepremičnino poceni proda.

Na polju boja med državnim in zasebnim (javno je oboje, to je še ena od besednih manipulacij) gre pravzaprav za strah pred tem, da bi bili drugi boljši. Zasebno šolstvo, zasebno zdravstvo, zasebna podjetja, turistični obrati in kmetije imajo načeloma kakovostno ponudbo. Tam zaposleni delajo, ne zgolj hodijo v službo, saj je od vsakega posameznika odvisen obstoj ustanove. Zato je v zasebnih zavodih in podjetjih praviloma več ustvarjalnosti, odgovornosti, zagnanosti, iskanja naprednih rešitev, občutka pripadnosti – ker ustanova vstopa na trg, kjer pa ni milosti; kdor je boljši, bolj natančen, odgovoren, napreden in celo srčen, je bolj uspešen – v kakovosti in količini.

To je zanka, s katero se slovenski človek bori že osemdeset let. Ljudje iz izkušenj povedo, pa tudi veliko dokumentov priča o tem, kako so bili uspešni podjetniki, kmetje in izobraženci pri nas razglašeni za sovražnike in nevarnost za družbo. Ker so bili podjetni, napredni, razmišljujoči, ustvarjalni in zaradi tega svojega dela tudi bolje materialno stoječi. To je bil dovolj dober razlog za uničenje. Država si je vzela pravico in je prevzela nepremičnino ali pa je to v temi noči storilo nekaj 'pogumnih' herojev. Lastnike so komunisti preprosto razlastili, izgnali ali se nad njimi izživljali in jih ubili.

Ponosni nasledniki teh herojev še vedno pričakujejo, da bodo drugi skrbeli zanje, govorijo o pravici do službe, do stanovanja, do dopusta, do odklopa, do enakosti, do droge ipd. Če je nekdo boljši, ga je treba uničiti, če ima več, je to dolžan deliti z njimi. Omislili so si pravico do vsega, brez vloženega truda. Od kod ta miselnost?

Lahko je deliti nekaj, kar ni tvoje. Nacionalizirati nepremičnine in pobrati davke ter se iti socialo. Enostavno je tudi uničiti ali vsaj zaustaviti nekoga, ki dela bolje, saj potem konkurence ni več in se ni več treba truditi; karkoli narediš, je dovolj dobro, ker je edino. To slednje je slutiti iz tega mrzličnega boja proti zasebnemu – uničiti boljše (zasebno). Potem ostane samo en petelin na enem samem kupu gnoja. Dobesedno.

Ali ne bi bilo za vse bolje, če na zasebno šolo ne bi gledali z zavistjo in je ne bi skušali uničiti, ampak bi se tudi v državnih šolah bolj potrudili za kakovost? Ali ne bi bilo za vse bolj koristno, če bi trud vlagali v razvoj kmetij in podjetij – v ustvarjalnost namesto v škodoželjnost? Ja, vsem bi bilo lepše. Toda nekaterim ni v interesu, da bi bilo boljše, koristno in lepše za vse, ampak da bi bilo boljše samo za peščico – tisto peščico, katere del so tudi sami. Zato spremljamo uničevanje vsega, kar je zasebno, vsega, nad čimer nimajo nadzora.

Žalostno je, da se tega preko šolskega sistema in medijev učijo tudi naši otroci. Ne, Slovenci nismo genetsko zavistni, kot včasih slišimo; to je privzgojeno. Otroke naučimo tega, če dušimo njihovo ustvarjalnost, če hočemo, da delajo in znajo vsi enako, če morajo biti vsi enako pri miru, če jih med seboj ves čas primerjamo, če jim na tekmovanjih vpijemo 'uniči ga'.

Poskusimo drugače; dopustimo si raznolikost, ki tako zelo bogati, spodbujajmo drug drugega, in če je nekdo boljši od nas, se z njim veselimo in poiščimo svoje vire moči, da bomo postali tudi mi odlični. To lahko storimo takoj, tukaj in zdaj. In dolgoročni učinki, na posamezniku in družbi, ne bodo izostali.