Molitveni obrazci ali molitev v svojimi besedami? Kaj je prav?

Svetovalnica | 24.08.2025, 19:47 s. Meta Potočnik

Ker katoličani poznamo več vrst molitve – po obrazcih, liturgično, rožni venec, s svojimi besedami, v molku … lahko včasih pride do napetosti in celo idejnih sporov, kadar je molitev skupna in sosed moli malce drugače, kakor smo to vajeni mi. Že preprost amen lahko nekoga zmoti. Kako se odzvati na to?

Da pojasnimo bistvo in namen molitve ter njene načine, smo v Svetovalnico povabili profesorja dogmatične teologije, dr. Marjana Turnška. Posveča se veji teologije, ki se ukvarja z sistematičnim preučevanjem temeljnih verskih resnic oziroma dogem. Te dogme so uradno sprejeta in nespremenljiva verska prepričanja, ki jih določa cerkveni nauk – zlasti v katoliški, pravoslavni in nekaterih protestantskih tradicijah.

Kako kristjani razumemo molitev?

Njeno bistvo je pogovor z Bogom kot najbolj pogosto rečemo. Če je molitev pogovor, pomeni, da gre za odnos, za živo dogajanje med osebama, ki se lahko pogovarjata. V tem smislu je molite tudi notranja drža človeka. Tako človek kakor Bog čutita potrebo, da drug drugemu nekaj povesta.

Ali je potem način molitve prepuščen posamezniku?

Vsekakor. Najprej naj poudarim, da je vsak pogovor nekaj enkratnega, zato ker smo kot osebe enkratni, in ne kopije, kot je lepo rekel bl. Carlo Acutis. Molitev mora izražati mene. Seveda ima molitev neka pravila, kot ima jezik svoja pravila in ta pravila jezika so skupna, ampak izražanje je pa nekaj osebnega. Tako je tudi molitev nekaj vedno nekaj osebnega in mislim, da je prav to tudi nekakšna značilnost človeka. Saj tudi jaz odločam, kako bom rekel, kaj bom rekel, zakaj bom nekaj rekel. In potem tudi, kako bom prisluhnil drugemu.

Kaj pa potem obrazci, kje imajo tukaj svoje mesto?

Obraz si so pravzaprav pripomoček, bi lahko rekli. Včasih tu prihaja do zmote. Namreč, na kaj pomislimo, ko rečemo molitev? Velikokrat prav na obrazec, da je molitev obrazec oz. že narejena shema. Tudi to je, ampak ne samo to. Obrazci, besedila, so samo pripomočki za pogovor. Včasih nekomu obrazec pomaga, da lahko moli, da lahko izrazi to, kar želi v nekem trenutku Bogu izraziti. Drugič pa je le ovira, takrat pa je bolj primerna spontana molitev. Vsaka molitev, ki je resnična in pristna, je prava in dobra. Naj bo po obrazcu ali s svojimi besedami.

Ali se je potrebno natančno držati nekega obrazca, ki ga je seveda sestavil človek?

Jezus nas je naučil moliti očenaš, ampak ne zato, da bi ga mi »drdrali«. Z njim nam je dal nekaj točk, ki so pomembne pri vsaki molitvi. Seveda je prav tudi, da ga molimo tako, kakor ga je izročila tradicija, ampak če bi to bilo samo ponavljanje besed, pri katerem ne začutim, da je Bog moj Oče in Oče vseh ljudi in smo si zato bratje in sestre. To ne bi bila prava molitev. Molitveni obrazec je torej pomemben v tem, da bi začutili njegovo bistveno sporočilo. Poseben pomen imajo obrazci pri skupni molitvi, kjer ne more vsak moliti po svoji želji. Takrat je prav, da se vsi držimo obrazca, da ne motimo drug drugega.

Nekateri lažje molijo s svojimi besedami, s prošnjo, zahvalo?

Namen vsake molitve je prav to, da pride človek v osebni stik z Bogom in se med seboj pogovarjata kot dva prijatelja. Res pa je, da to ni vedno mogoče. So stanja, denimo bolezen. Ko se pogovarjam z bolniki, večkrat rečejo, da ne morejo več moliti s svojimi besedami. In potem molijo pa po obrazcih, ki so se jih naučili in so jim zdaj v pomoč pri zbranosti. Ko še tega več ne zmorejo, se le v srcu izročajo Bogu Očetu. In tudi to je molitev prepuščanja, ki ima veliko vrednost.

In kdo določa obrazce oz. kdo jih sestavlja? Zakaj so včasih polni nekih besed, ki jih preprost človek težko razume?

Več besedil obrazcev imamo pravzaprav iz tradicije Katoliške Cerkve. Cerkev je torej ohranjala neke obrazce, ki so bili, bi lahko rekli, v nekem trenutku posrečeni in koristni. Nekateri izhajajo celo iz Svetega pisma, nekateri nas je Jezus sam naučil. Še zlasti sv. Pavel je v svojih pismih uporabil formule, ki so že obstajale, ki so jih kristjani že uporabljali v svoji liturgiji in so se ustalile kot nekaj stalnega in jih je sv. Pavel sprejel kot del svojega sporočila in oznanjevanja. Skozi vso zgodovino so nastajali razni obrazci, da je lahko potem začel nekdo tudi spontano moliti ali pa daje prek njih izrazil svoje čutenje.

Nekatere obrazce je potem Cerkev tudi uradno sprejela in ti so nekako določeni za to, da se javno molijo. Če škof ne potrdi neke molitve, potem je dovoljena le za zasebno rabo. So torej inštitucije, če tako rečem, torej škof in pa dikasterij za bogoslužje v Rimu, ki uradno sprejemajo določene formulacije, zlasti ko gre za zakramentalne molitve ali pa za zakramentale. Zato imamo tudi knjigo molitev cerkve in te molitve so uradno sprejete. Seveda pa vedno znova in znova nastajajo nove molitve. Vsak izmed nas lahko napiše svojo molitev in če jo posreduje drugim, jo lahko tudi sprejmejo za svojo kot pomoč pri svoji molitvi. Ni pa to seveda uradno molitev Cerkve.

Kako se pravilno uporablja druga skrivnost veselega dela rožnega venca: Ki si ga Devica ob obiskanju ali obiskovanju Elizabete nosila?

Verjetno je to bolj ali manj slovnično vprašanje slovenskega jezika, zato ker sem šel gledat in v kompendij oz. Katekizem katoliške cerkve, kjer piše »v obiskovanju«, medtem ko v cerkvenem molitveniku piše »v obiskanju«. Če čisto smiselno pogledamo, je gotovo bolj prav ob ali v obiskanju, ker je šlo v tem primeru za enkratno dejanje, ne pa za ponavljajoče dejanje. Čeprav je zelo verjetno Marija večkrat obiskala teto Elizabeto, vendar v tem primeru mislim točno na konkretni obisk, ki je opisan v Lukovem evangeliju.

Nekateri rožni venec molijo tako, da za vsako zdravo marijo izrečejo skrivnost tiste desetke nekateri ne. Kako to razložiti?

Če pogledamo tako skozi zgodovino lahko rečemo, da je prvotno bila na začetku napoved skrivnosti, potem pa se je molila desetka. A v nekem trenutku se je pojavil tudi način, da pri vsaki zdravi mariji dodamo tudi skrivnost. Glejte, oboje je pravilno, kajti Cerkev nikoli ni rekla, da je samo en način pravilen. Malo je odvisno verjetno tudi od tega, kako molim rožni venec, ker rožni venec je lahko za nekoga ustna ponavljalna molitev v času, ko nisem sposoben kaj drugega, nisem sposoben razmišljanja, premišljevanja. Lahko pa je tudi premišljevalna molitev ob ponavljanju skrivnosti Jezusovega življenja. Torej, oboje je pravilno, malo pa je odvisno od tega, kaj hočem v tej molitvi doseči.

Ali t.i. fatimski dodatek pri rožnem vencu nujni del te molitve? (Jezus, odpusti nam naše grehe... )

Je mogoč, ni pa nujen. Tako tudi piše v pravilih za molitev, saj pred fatimskimi prikazovanji tega besedila še ni bilo. Cerkve le dovoljujejo, da se fatimski dodatek lahko moli. Ni pa obvezen. Je pa dejansko postalo to besedilo splošna praksa.

Kaj je Marija učila, če dobro poskušamo razumeti fatimska sporočila? Uvajala je vidce oz. otroke v molitev, ni jih učila le obrazcev. Tudi angel jih je naučil kakšno molitev. Zdaj če rečemo molitev kot obrazec mislimo s tem neko stalno standardno obliko, ki je napisana pravzaprav lahko na papirju, medtem. Dokler je na papirju, je to obrazec in če je to le zdrdrano, je to obrazec. Če pa to besedilo uporabim kot osebni izraz svojega odnosa, pa postane to molitev.

Glede molitve rožnega venca se strinjam s tem, ko je to skupna molitev, naj bo taka, kakršno predpisuje Cerkev. Seveda pa ni prepovedano v kaki manjši skupnosti ali kje drugje moliti tudi malo drugače.

Se spomnim, da je škof Jožef Smej napisal knjižnico, kjer je poiskal svetopisemski citat praktično pri vsaki Zdravi Mariji. Gotovo pa tega ne moremo moliti tako v večjih skupnosti, ker se izgubi na ritem in ljudje dejansko ne znajo vstopati. Skratka, glede na to, kako molitev potem izpade in k čemu nam pomaga, je treba premisliti pri skupno molitvi.