Romarji upanja, 5. dan: izročitev poti Mariji in prošnja za mir

Romanje upanja 17. 06. 2026, 00:28 Jure Sešek

“Dragi prijatelji romarji … “ tako nas je pozdravil Luka pri sveti maši, ko smo se spomnili pokojnega moža naše dobrotnice. In res, to smo. Romarji, iz dneva v dan pa tudi boljši prijatelji. Pot povezuje, nameni romanja pa tkejo vezi, ki nas krepijo v spoznanju, da je bilo prav načrtovati to pot in se odpraviti nanjo. Z drugim romanjem morda začenjamo tradicijo “kolesarskih romanj upanja”. Kdo ve …

V pridigi nas je nagovoril naš najmodrejši kolesar, diakon Janez Rožman: “Smo na kraju, kjer so bili premnogi primorani dočakati konec zemeljskega bivanja. Smo na kraju, kjer je sv. Maksimilijan Kolbe dal življenje za družinskega očeta.” Razmišljal je o tem, kako težko dosegljiv zgled vere nam je dal svetnik, ko je stopil iz vrste in se namesto družinskega očeta odpravil v kruto smrt. Tudi danes so nekateri pred izzivi, darovati se za drugega. “Na poti spoznavamo, da je tudi na naši poti lahko podobno. V neprimerljivo lažjem “prostovoljstvu” se kaže smisel našega bivanja. “Enemu izmed nas se sname veriga, trije počakajo. Drugi ima težave v klanec, takoj sta ob njem dva, ki priskočita na pomoč … Bog nam vedno znova daje priložnosti, da postajamo boljši ljudje.”

Janez je razmišljal tudi o tem, da se nam verjetno zdi nenavadno, če ne celo krivično, da sonce sije na vse ljudi enako. Ožarja tiste, ki ne mislijo in ne delajo dobrega, prav tako, kot tiste, ki se trudijo živeti po Božjih zapovedih. Človeku je bila dana svobodna volja, lahko se odločiš in prisluhneš Gospodovemu klicu, prepoznaš Njegovo Ljubezen, lahko pa utišaš, kar je dobrega in služiš zlobi. Tako je druga svetovna vojna poznala brezsrčne oficirje na eni, nedolžne ljudi na drugi strani in svetnike, kot je bil sv. Maksimiljan Kolbe, ki so prerasli svoj čas, živeli in umrli za Boga in sočloveka.

Ko smo postali pri vhodu v taborišče Birkenau, smo se spraševali, kako je mogoča vsa ta strahota v človeku, kako boleče čase so doživljale množice, družine, posamezniki … Tukaj ni odgovorov na vsa taka in podobna vprašnja. Ni jih. Iz srca je romarjem privrela le molitev: “Oče naš … odpusti nam naš dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.”

Prošnja po odpuščanju je vedno povezana z mirom. Mirom v tistem, ki mu je odpuščeno in mirom v njem, ki odpušča. Želja po miru, ki ga ta svet tudi danes tako nujno pričakuje, molitev zanj, je eden od namenov naše romarske poti. Danes je bil mir v središču romarskega dne, ki nas je vodil k Mariji v Čenstohovo. Pa ni bil osamljen.

Zahvalo svetemu papežu Janezu Pavlu II smo danes prinesli pred in v “njegovo baziliko”. Wadowice. Obiskali smo jih na približno četrtini današnje poti. Ustavili smo se na lepo urejenem velikem trgu pred baziliko, v kateri je bil krščen Karol Wojtyla, pokleknili smo v cerkvi, v kateri je danes sveti papež prejel prvo sveto obhajilo. Hvaležno smo spominjali njegovega obiska Slovenije pred tridesetimi leti. Vsak izmed romarjev ima spomine na papežev obisk Slovenije. Ponos, veselje, nepozabni dnevi …

O vsem tem so naši kolesarji pripovedovali v radijskem oglašanju, ki smo ga imeli s Trga sv. Janeza Pavla II. Povprašal sem jih, če je med potjo, ob pozornosti, ki jo zahtevata cesta in promet na njej, kaj časa in moči za osebno romarsko molitev. “Seveda,” so rekli. Zagotovilo, da je kolesarski podvig več kot vrhunska rekreacija in preizkušanje moči. “Pomislimo na svoje domače, družine, otroke in žene, zahvalimo se vsem, ki so nam omogočili to pot, prosimo za zdravje, razumevanje, prosimo tudi za tiste, ki na daljavo spremljajo romanje in jih vabimo k skupni molitvi za izrečene namene.”

Pogovor za radijski program, oskrba iz kombija in naprej … Take so postaje kolesarjev v teh dneh. Veseli in hvaležni so, da jim služi vreme. Bali so se dežja ali pretirane vročine, doživljajo pa suhe ceste in sveže dni. Spoznavajo, da si si dežele precej različne po skrbi za ceste, pozornosti do kolesarjev in nestrpnosti voznikov.

Pred enim izmed večjih mest jih je pozdravil starejši domačin, ki se je naglas spomnil “Triglavskega narodnega parka, Triglava in medvedov. Velikih medvedov v Sloveniji.”

Vrhunec današnjega dneva, pa tudi romarske poti v celoti je bil prihod na Jasno goro. Dospeli so do kraja, na katerem je samostan s čudodelno podobo Črne Marije. Dan so sklenili v romarskem središču, ki ga je pogosto obiskal tudi sveti papež, Poljak, ki je tu Mariji zaupal svoje življenje in poslanstvo. Skoraj tisoč kilometrov. Pot čez Slovenijo, Madžarsko, Avstrijo, Slovaško in Poljsko. Prošnja za mir, hvaležnost za dar samostojnosti in spomin na 30. Obletnico prvega obiska Janeza Pavla Ii. v Sloveniji. Vse to je preplavilo naša srca, ko smo prišli na cilj letošnjega romanja.

Bogu hvala za lepe skupne dni, za varstvo na poti, moči, ki so nas vodile k Mariji. Njej pa za v objem razprte roke, ki so pričakale romarje v Čenstohovi. Hvala vsem, ki ste bili z nami na poti, vsem, ki ste kolesarje spremljali prek družbenih omrežij, spleta in prek mnogih javljanj v radijski program. Dragi bolniki, ostareli, dragi vsi naši poslušalci, romali in priromali ste z nami.

Končam pa naj s posvetitveno molitvijo Čenstohovski Materi Božji:

“Sveta Marija, Mati Božja in naša Kraljica, ozri se z materinsko ljubeznijo na nas, ki se zatekamo k tebi.

Pred tvojo milostno podobo na Jasni Gori ti izročamo svoje življenje, svoje skrbi, družine in ves naš trud.

O Marija, Čenstohovska Mati, ti si pribežališče grešnikov in tolažnica žalostnih. Okrepi našo vero, utrdi naše upanje in raz v naših srcih ogenj ljubezni do tvojega Sina in do bližnjega.

Varuj nas v vseh življenjskih nevarnostih, pomagaj nam v naših duhovnih in telesnih stiskah ter nas brani predvsem duhovnega zla. Bodi nam varno zavetje in vodnica na poti k večnosti.

Izprosi nam milost, da bi zvesto sledili tvojemu zgledu ter nekoč v nebesih skupaj s teboj slavili Boga vekomaj. Amen.”

 

Več fotografij v fotogaleriji: