Kolesarji upanja, 2. dan

Romanje upanja | 10.06.2025, 22:05 Jure Sešek

Dragi romarski dnevnik, za nami je drugi dan, zaćel pa bi z utrinki prvega večera. Pisal sem o velikem loncu, makaranih, skupni večerji. Po njej so možje sedli v krog, kramljali o romarskih in kolesarskih spominih, se dotaknili vojaščine in podobnih tem, ki privrejo v večer v takšni družbi. Mnogi imajo za seboj že vrsto podobnih romarskih avantur. 

Janez je pripovedoval o Fatimi in Lurdu, ki so ju osvojili s kolesi, o zaprtih vratih velikih samostanov in gvardijanih, ki niso hoteli sprejeti romarjev. Pa tudi o tistih, ki so jim z največjo ponižnostjo stregli. Župnik Luka se je spominjal žičnate ograje, z žico katere je šival raztrgano torbo, ko so trije premagovali pot do Fatime, v Španijo in domov ... Fant, pa pravijo ljudje, da so lovske štorije zanimive. Ko bi slišali šele kolesarsko - romarske.

Na začetku poti smo v Ljubljani slišali, da romanje poveže, da skupni trud in molitev gradita skupnost. Potrjeno! V enem samem dnevu je naša romarska druščina postala družina, ki skupaj tudi moli. Utrujeni kolesarji, ki pa utrujenosti sploh niso kazali, so v temini večera vzeli telefone, odprli spletno stran Hozana.si in glasno molili. Z večernicami smo se zahvalili za priložnost, zdravje, zmožnost. Za domače, namene, ki so nam jih namenili, priložnost biti skupaj. Verjetno tudi za burjo, ki je pomagala, Marka, ki nas je sprejel ... En sam dan, pa toliko priložnosti za zahvalo. Dnevi, ki so pred nami, ponujajo razloge za prošnjo, in romarska torba je polna. Z blagoslovom smo sklenili ponedeljek, s sveto mašo ob šestih zjutraj, se je začel torek.

Razmišljam, koliko dela so imeli možje že pred začetkom. Logistično izpeljati tako romanje ni mačji kašelj. Določiti traso poti, rezervirati nastanitev, urediti vse potrebno, da tako velika skupina lahko prav deluje. Zgodi se, da kolesarji čakajo na naju in najin kombi, ko spoznava, da imajo kraji včasih enako ime, pa so si nekaj deset kilometrov narazen. Ko sva spoznala, da jih čakava na nepravem koncu in, da imava do dogovorjenega kraja srečanja in konca prvega dne še tričetrt ure, nama ni bilo lahko. Romarji upanja so upali. Upali, da štora v spremljevalnem vozilu najdeta pot do njih in jim pripeljeta okrepčilo, oblačila in vse potrebno. Uspelo nama je. Pa tudi naučilo, da morava biti pri načrtovanju in dogovorih bolj natančna. Kako že pravijo? Živemu človeku se vse zgodi, kdor dela, se včasih tudi ušteje.

Ko slišim njihove pogovore o 2.800 višinskih metrih, ki jih čakajo v enem od naslednjih dni ... Sem brez besed. Iz dneva v dan, iz dneva v dan v tem romarskem tednu.

Pri jutranjem nagovoru je diakon Matic Vidic pri sveti maši spregovoril o načrtu, ki nam ga je zaupal Bog. "Naj bo današnja pot tudi pot premišljevanja. Kakšen načrt je Bog naredil zame?" Ob pesmi nemškega pesnika, o gosenici, ki na zahtevni in nevarni poti išče zelenje, je soromarjem zaželel: "Brez ihte, brez taktike, brez strahu pojdimo do našega zelenja. Z vero." In so šli.

Ja, šli so. Novim kilometrom, novim doživetjem in dobri stari poletni vročini naproti. Janez, po letih in sicer, najbolj izkušen med njimi, etaoe začenja z vprašanjem: "A nam je tega treba?" Ko je danes čakal na plastenko vode, ki so jo, zaradi vročine, potrebovali vsi po vrsti, je omenjenemu vprašanju dodal še spoznanje: "Joj, če pomislim, da se bi zdajle lahko gugal v viseči mreži, počiva v senci domačih dreves, s hladnim pivom v roki ... Sem pa res bučman!" Ja, dvomi romarja, ki jih v šali izreče naglas, v srcu pa je hvaležen, da se je lahko znova podal na zahtevno romarsko pot. Da mu je dano biti zdrav in blagoslovljen s talenti, ki mu pri tovrstnih naporih pridejo prav.

Danes je naše romarje najprej čakal trajekt. Spletni cenik in urnik odhodov sta kazala nekaj, prihod v pristanišče je pokazal nekaj drugega. Zamuda, skrbi in vročina, ki se je počasi in vztrajno stopnjevala. Niso se dali motiti. V skupinah, ki so zdaj že izkušeno postavljene na asfalt, so iskali svoj prostor na cesti, ki je polna težkoh tovornjakov, pa tudi že dopustnikov, ki iščejo svoj košček ravne in dolgočasne plaže. Pot proti Raveni je sicer ves čas prometna, a začrtana trasa naših kolesarskih romarjev je sem in tja le peljala mimo lepih počitniških naselij po mirnih cestah.

Na dogovorjenih postankih poskrbijo za zaloge vode in različnih napitkov, preverijo kako je s tlakom v pnevmatikah, zategnejo kak vijak, naoljijo kar je treba podmazati in delijo izkušnje. Nekdanje in današnje.

Vse, kar se bom na tej poti naučil o kolesarstvu je spoznanje, da o njem res nič ne vem. Kakšen tlak je v takem vremenu najbolj pravi za določene "cole", kako je z vetrom, ki ga prinesejo vlačilci, ki prehitevajo kolono, kolikšen naj bo vnos kalorij, kakšni geli obstajajo, kateri napitki so najbolj učinkoviti ... In še in še.

 

Pogosto se spomnimo novomeškega škofa Andreja, ki si je želel z nami, pa so bili načrti Velikega Šefa tokrat drugačni. Kolesarijo tudi zanj in on na daljavo brca z njimi. Romanje pač povezuje.

Danes je za našimi kolesarji 219 kilometrov. O cestah sem že razmišljal, na trenutke so res grozljive. Angeli varuhi delajo nadure. Danes so dobro opravili svoje delo. Oboji! Jutri pa v nove zmage, nove kilometre in nove klance.

 

No, tako nekako sva današnji dan videla z Rokom Mihevcem. Pestro. Kaj vse bi šele slišali, če bi dnevnik pisali kolesarji ... Ali pa, če bi jaz povedal čisto vse. 😛

Hvala, ker spremljate našo pot. Vsem prav lep pozdrav iz Riminija.

P.S. Krasno obmorsko mesto je, z lepo plažo, vabljivimi lokalčki in poletnim utripom. Zdi se mi, da naših romarskih "Rogličev" in "Pogačarjev" nič od naštetega nocoj ne bo zanimalo. Mislim, da ne ...

Vse fotoutrinke najdete tukaj: