Krevs: »Bojim se, da bo orožje znova zamenjalo diplomacijo.«

Novice 15. 06. 2025, 20:14 Uredništvo Radia Ognjišče

Že tretji dan zapored potekajo intenzivni raketni napadi med Iranom in Izraelom. Uradni Teheran sporoča, da so izraelski napadi skupno terjali več kot 100 žrtev, v Jeruzalemu pravijo, da je doslej 13 ljudi izgubilo svoje življenje, na stotine je ranjenih na obeh straneh. Poročajo o veliki gmotni škodi na civilnih, poslovnih pa tudi naftnih in plinskih objektih.

Ali je pričakovati nadaljevanje spopadov, in kakšno tveganje vojna predstavlja iranskemu teokratičnemu režimu na eni strani, in izraelski vladi na drugi, pa smo za komentar prosili poznavalca razmer na Bližnjem vzhodu Nejca Krevsa.

Ocenjujem, da smo žal priča uverturi v večje razsežnosti regionalnega konflikta, ki lahko postane tudi globalen. Dejstvo, da govorimo o obeh državah, ki se zdaj neposredno bojujeta na razdalji 2300 kilometrov in več, nakazuje, da je uradni Teheran primoran spremeniti bojno taktiko zaradi položaja, v katerem se je znašel, potem ko je Izrael obglavil iransko vojaško vodstvo, na čelu z nič kaj miroljubnimi jedrskimi znanstveniki, ki so v zadnjih letih bogatili uran tudi do 60 odstotkov, čeprav imajo dovoljenje, da to počnejo le do 5.

Izrael je v luči opozoril Mednarodne jedrske agencije, da Iran krši varnostne protokole, izkoristil trenutek in znova opozoril, da ne bo dovolil, da se po holokavstu zgodi še jedrski holokavst, če parafraziramo izraelskega premierja Netanjahuja, ki se na vse pretege trudi spremeniti politično podobo Bližnjega vzhoda.

Že dolgo časa namreč ve, da zaradi vojaškega kolapsa 7. oktobra 2023, humanitarne katastrofe v Gazi in obtožb o zlorabi položaja politično pač ne bo preživel. Povedano drugače: Netanjahu potrebuje vojno, saj ga edina ohranja pri političnem življenju. Hkrati pa moramo priznati, da je zaradi vseh omenjenih okoliščin za Izrael, ki je sicer jedrska sila, Iran velika nevarnost.

Prav tako pa zdaj Iran ne more več staviti na svoje proksi akterje v regiji, saj je Izrael presenetljivo hitro ponižal Hezbolah v Libanonu, posredno zrušil dinastijo Asad v Siriji in močno oslabil jemenske Hutijevce ter palestinski Hamas.

Ocenjujem, da so sicer vojaške ambicije Izraela večje kot le uničenje jedrskih zmogljivosti Irana v Isfahanu, Natanzu, Fordowu in Araku, saj mnogi – z iransko diasporo na čelu – sanjajo o osvoboditvi izpod radikalne teokratične sile iranskega establišmenta.

Spomnimo: Vse od padca vladavine šaha Reze Pahlavija je Iran v primežu šiitske verske oblasti, ki zatira pravice žensk in manjšin ter redno obsoja na smrt vsakogar, ki si drzne kritizirati režim.

Padec iranskega režima pa, mislim, da se lahko zgodi le s pomočjo od zunaj. Hkrati je treba priznati, da ima Izrael ne le zaslombo ZDA, temveč tudi arabskih partnerskih držav, zlasti Jordanije, ki ob napadih Irana prav tako sestreljuje balistične rakete, ki potujejo proti judovski državi.

Vsekakor je tukaj interes tudi drugih držav v bitki za prevlado na Bližnjem vzhodu. A čeprav ima Izrael večplastno obrambno strukturo tudi za balistične rakete dolgega dosega – eden takšnih je Arrow ali Puščica – pa je minula noč dokaz, da vsega protiraketna zaščita ne more ustaviti. Bojim se, da bo orožje znova zamenjalo diplomacijo.